Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)
Vprašanje farizejev glede Jezusa: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« je pravzaprav na mestu. Mar ni njihov odziv logičen!? Žal pa to niti ni vprašanje ampak očitek. Kaj na prvi pogled Jezus sporoča, ko seda za mizo z javnimi grešniki? Mar ne, da se strinja z njihovim načinom življenja!? Tudi Jezusov odgovor nas v celoti ne pomiri. Je že res, da zdravnika ne potrebujejo zdravi ampak bolni, vendar ali bo npr. gobavemu bolezen popustila, če bo zdravnik z njim sedal za mizo? Mar se ne bo še on nalezel gobavosti? Situacija torej ni preprosta. Poskušajmo razumeti, zakaj je Jezus tako deloval.
Ustavimo se najprej pri farizejih. Odlomek pravi, da so ti opazili, da Jezus jé s cestninarji in grešniki. Glede na očitek, ki smo ga slišali, si lahko predstavljamo, da so življenje dojemali zelo statično in šablonsko. Kaj jih je zmotilo? Videli so skupino ljudi, ki je obedovala. Vedeli so, kateremu sloju pripada. To pa je bilo v njihovem odnosu do teh ljudi tudi vse. Za cestninarje in grešnike so imeli svoj 'predal' za 'pokvarjeno blago', s katerim si niso mogli nič pomagati. Manj ko so se družil z njimi, boljše je bilo. Kdor se je z njimi družil, je bil zanje njim enak. Druženje je pomenilo medsebojno potrjevanje. Zato jih je Jezusova drža motila.
Kako pa je deloval Jezus? Evangelij pravi, da je zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Kako je Jezus gledal na Mateja? V njem je videl človeka in 'neizkoriščen kapital'. Začutil je, da ta mož hoče živeti polno. Lahko je bil to en sam pogled ali pa ga je srečal že večkrat. Vsekakor Jezus Mateja ni postavil v 'nek predal'. Matej zanj ni bil najprej cestninar, ampak božja podoba, božji otrok, ki je povabljen v polno življenje.
Ko je v Mateju prepoznal hrepenenja in videl, kaj vse se v njem skriva, ga je povabil na pot. Preprost: »Hôdi za menoj!« je pomenil povabilo na pot proti neskončnim ciljem, pot vzponov in padcev, da bi dosegel 'tisto več', v kar je kot božji otrok povabljen in po čemer sanja.
Na tej poti je bilo sesti za mizo nekaj drugega kot tisto, kar so videli farizeji. Bilo je nadaljevanje bežnega srečanja. Bilo je iskanje, spoznavanje, odkrivanje. Jezus je pri obedu spoznaval Mateja, Matej pa njega. Čemu? Ali je Jezus potreboval Matejevo priznanje, da je dober? Ne. Ali mu je bilo do tega, da potegne za seboj čim večje število sledilcev? Tudi ne. To je bil le postanek na poti, da se okrepita in skupaj nadaljujeta, oba, On in Matej.
Če primerjamo farizeje in Jezusa, vidimo dva popolnoma drugačna pogleda na življenje. Za farizeje se je življenje vrtelo znotraj ustaljenih tirnic, po znanem voznem redu, v ustaljenih krogih. Podobno je mestnemu prometu, kjer je vse v naprej določeno: vsi vozni redi, vse smeri in vse proge. S tem, ko se potniki usedajo na vozilo, je že jasno, zakaj so tam in kam gredo.
Pri Jezusu pa je pot podobna karavani, ki se pomika proti neskončnosti. V njej so dobrodošli vsi, ki hočejo iti za Njim. Nobene razlike ni med tistim, ki je vstopil prej ali kasneje. Za nobenega ni jasno, kje se bo njegova pot končala. Vsi so povabljeni, da v karavani vztrajajo do konca življenja.
V luči farizejev je torej jasno, da je sedanje za mizo z grešniki sumljivo, moralno sporno, saj gre za medsebojno potrjevanje in nagrajevanje. Vse drugače je pri Jezusu. Sedanje za mizo zanj pomeni neprestano prizadevanje, da pritegne grešnika v odnos in ga potegne čim više, naprej na pot, k novim vzponom. To je pot k vedno globljemu dojemanju sebe, bližnjih, Boga in sveta. Gre za osebno rast in medsebojno spodbujanje. Vse to pa za seboj potegne tudi pozorno opazovanje ljudi okrog sebe.
Jezus je s svojim prodornim pogledom hitro ugotovil, kdo je kje, kaj išče in kaj potrebuje. K temu vabi tudi nas. Želi, da hodimo za njim. Da ne stojimo ali sedimo na mestu. Vabi nas, da smo pozorni do vsakega posebej in ga živo vabimo na pot naprej. Ob tem spoznavamo svojo grešnost in nemoč, odkrivamo pa tudi nove vrhove, nove možnosti in nove poti. Sesti skupaj, bivati skupaj, ne pomeni tolažiti se v zgrešenih navadah, ampak se spoznavati, odkrivati nove možnosti, se krepčati in ves čas ostajati živ na poti proti neskončnosti.
Današnje srečanje z Jezusom v evangeliju nas torej sprašuje, kako gledamo na življenje. Ali je za nas dolgočasna vožnja z mestnim prevozom na že znane lokacije ali vzpenjanje po poti v neskončnost? Ali so naša srečevanja iskanje lastne potrditve in potrjevanje v že znanem ali priložnost da gremo naprej in k temu vabimo tudi bližnje? Ali v Bogu srečujemo tistega, ki preverja, ali smo še dobri ali ne, ali tistega, ki nas vabi na pot in kljub padcem verjame v nas?
Bog stopa med nas, da bi bil z nami. Rad nas ima in se nas veseli. Seveda vidi tudi naše grehe in napake, a ne zato, da bi se nad nami zgražal, ampak da bi nam pomagal iti naprej. Tako naj bi tudi mi gledali drug na drugega.
