Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Hodi za menoj!

Današnji evangelij nam je najbrž že tako domač, da si rečemo: »Seveda, Jezus je prišel za grešnike, ne za pravične. Lepo je, da je usmiljen.« A če se le malo ustavimo, nam podoba, ki jo evangelij riše, ni tako zelo domača. Predstavljajmo si Jezusa, ki sedi za mizo s takimi, ki jih poznamo predvsem po slabih dejanjih. Pomislimo, da so cestninarji sodelovali z okupatorjem tj. z Rimljani. Zanje so pobirali cestnino in pogosto tudi goljufali. Na drugem mestu je Jezus sedel za mizo z drugače moralno spornimi in z njimi jedel. Mar ni zgražanje farizejev nad Njim čisto na mestu? Mar ne daje s svojo prisotnostjo podporo tem ljudem? Mar jih ne podpira bolj v slabem kot v dobrem? S tako držo se zdi, da jih potrjuje. Ni čudno, če se farizeji nad njim zgražajo.

Če bi Jezus dajal podporo cestninarju Mateju v slabem, bi gotovo ne bilo prav. Jezus odgovarja, da prinaša zdravilo bolnim. Torej ne podpira 'bolezni', ampak zdravi?! Kakšno je njegovo zdravilo? Farizeji so spregledali pomemben trenutek, ko je Jezus rekel Mateju: Hodi za menoj! Šele ko je Matej vstal in šel za njim, je Jezus vstopil k njemu in z njim sedel za mizo. To, da sedi za mizo, ni potrditev v grehu. Ne pomeni, da sta na cilju, ampak da sta skupaj na poti. Tisti, ki opazujejo, pa pravzaprav poznajo samo eno: 'sedeti za mizo' in ne 'hoditi za Jezusom'.

Za farizeje je oznanilo dokončano. Oni so ga sprejeli, vzeli za svojega in s tem je zanje vera dokončna. Ne potrebujejo ne Jezusa ne prerokov, ki jih opozarjajo na zablode, v katere so vede ali nevede zdrsnili. Samo še varujejo svoj status in se zgrozijo nad vsakim, ki jim skuša povedati, da ni vse tako lepo in prav, kot se zdi. Zato Jezus joče nad Jeruzalemom in pravi: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. (Mt 23,37)

Kaj pa mi kristjani danes? Mislim, da smo kot Cerkev veliko bolj podobni farizejem kot javnim grešnikom v družbi z Jezusom. Vero razumemo predvsem kot sklop resnic, ki smo jih osvojili. Ne sprejemamo je kot pot, ki pomeni vstajati in hoditi za Jezusom. Ne razumemo, da se moramo v veri stalno odpravljati na pot iz svojih predstav za Bogom, ki vedno preseneča. Njegova volja ni nekaj, kar bi lahko osvojili enkrat za vselej. Njegova volja je živa in težko razumljiva. Zahteva neprestano iskanje, vstajanje, tveganje. Tega v Cerkvi ne poznamo, zato je skoraj mrtva.

Jezus s svojimi učenci dopolnjuje postavo, ki je v marsičem postala neživljenjska. Farizejem je postal pomembnejši lep videz od dejanskih odnosov. Duhovnik je tako šel brez težav mimo pretepenega, ker je moral biti čist za službo v templju. Samarijan, tj. nevernik, pa se je upal umazati s krvjo pretepenega. Jezus se je sklonil k prostitutki, da ji je pomagal stopiti na novo pot. Farizeji bi jo kamnali.

Bog ve, ali so se tisti, s katerimi je Jezus sedel za mizo in jih dvigal iz greha, zares spreobrnili! Najbrž ne. Farizeji so imeli zato razlog več, da so se zgražali nad njim. In vendar je bilo tistemu, ki je pozorno spremljal Jezusa lahko jasno, da ni podpiral greha, ampak dvigal grešnike iz zablod ter z njimi stopal na pot. Z njimi je sedal za mizo, a ne zato, da bi jih potrdil v grehu, ampak da bi z njimi utrdil prijateljsko vez. To so potrebovali, da so zmogli premagovati ovire na poti rasti.

Današnji evangelij pravzaprav riše pravo podobo Cerkve. Duhovniki in škofje naj bi bili tisti, ki naj bi vernike vabili na pot. Na poti se nujno gradi živo občestvo, ki seda za mizo in utrjuje svoje vezi. Cerkev ni podoba popolnih, ampak grešnih na poti. Vprašanje torej ni v prvi vrsti ali smo popolni, ampak ali smo na poti.

Ali smo na poti? Ali razumemo potrebo po neprestanem spreobračanju in notranji rasti? Če smo na poti, se nujno prepoznamo kot grešne in nam tudi greh drugega ne bo v zgražanje, ampak v opozorilo, da je vedno potrebno vstajati in hoditi za Jezusom. Če slišimo opomin, naj vstanemo in gremo za Jezusom, ne pa užaljeni preziramo Jezusa, ki z grešniki na poti seda za mizo. Če se zgrozimo nad grehom bližnjega, naj bo to zato, da ga povabimo naprej.