Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.
Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5,38-48)
Evangeljski odlomki zadnjih nedelj stopnjujejo Jezusovo zahtevo do njegovih učencev. Najprej pravi: Vi ste luč in sol. Potem jih svari, da ne pridejo v nebeško kraljestvo, če njihova pravičnost ne bo večja kot pravičnost pismoukov in farizejev. Danes pa zahteva od nas celo popolnost in naroča: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.
Skozi vse nedelje sem opozarjal, da ne gre za popolnost, kot jo imamo pogosto pred očmi tj. da bomo naredili vse prav. Sicer bi bilo lepo, da bi zmogli biti takšni, a nas ta misel prej naredi hinavske. Ker je dejstvo, da tega ne zmoremo, se slepimo in postavljamo nad druge. Prav tega pa Bog noče. Jezus hoče pravzaprav samo eno, da bi s se s svojo ljubeznijo stegovali za lepoto Božje podobe, ki jo je v nas položil. Ve, da je ne bomo nikoli dosegli, a nas spodbuja, da k njej težimo. Tako nas v priliki o luči spodbuja z besedami: Tako naj sveti vaša luč, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. S svojo držo naj bi torej kazali prek dobrih del na Boga. Prav tako smo slišali danes, naj ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo, da bomo otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.
Božja podoba smo. Jezus nas spodbuja, naj tega nikoli ne pozabimo. V nas je položil željo po ljubezni in umirimo se le v tem, da si zanjo prizadevamo, hkrati pa sprejemamo svojo nemoč in grešnost. Nismo bogovi, poklicani pa smo k popolnosti. Jasno je, da ne moremo biti brez greha in napak. Smo le ljudje. A smo tudi božja podoba in s svojimi dejanji in s svojo držo moramo kazati na Boga. Če nanj ne kažemo, če se zavrtimo okrog sebe, pa čeprav zaradi dobrih del, smo zgrešili cilj. Pravi cilj naših prizadevanj za popolnost je vedno le eden: Kazati na Boga, ne nase!
Jezusov poziv k popolnosti nas na prvi pogled najbrž plaši. V nas se pojavijo vprašanja: Kako naj bomo popolni? Kako naj ljubimo celo svoje sovražnike? Vendar nas prav ta zahteva dela človeške. Poglejmo jo od bliže.
Oko za oko, zob za zob. Mar ni to čista trgovina!? A trgovina je tudi, če sovražnikov ne ljubimo. Trgovsko logiko presežemo šele, če ljubimo, ne da bi pričakovali plačilo, ne glede na odziv tistega, ki ga ljubimo. Da bi bili božja podoba nas Jezus spodbuja, naj naredimo korak više, korak naprej. Zato dviga zahteve. Kako naj ljubimo sovražnike? Jezus nam daje čudovit zgled na križu, ko pravi: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Lahko se vprašamo, kako da ne vedo, kaj delajo? Zdi se nemogoče, vendar če se bolj ustavljamo v zapletenosti naših odnosov, lahko vidimo, da mnogo dejanj ni storjenih z glavo. Večina naših prepirov in nesporazumov nastane, ker nas vodijo čustva, tista, ki jih ne podredimo razumu. Prvi korak, da bi zmogli ljubiti sovražnike, je v tem, da bi videli, da drugi najbrž niti ne ve, kaj dela. Njegova dejanja bo sodil Bog, na nas pa je, da odpuščamo in ljubimo, kakor nam kaže Jezus na križu.
Kako ljubiti lažje razumemo tudi v priliki o izgubljenem sinu, ob kateri smo se ustavljali tudi, ko smo razmišljali o pravičnosti. Starejši sin je padel v skušnjavo primerjanja tako z bratom kot z Bogom. Kar nam pomaga, da ljubimo tudi sovražnike, je prav Božja ljubezen. Nikoli si ne smemo dovoliti, da Bogu pripisujemo, da nas ne ljubi. Bog je vedno tisti, ki ljubi in ne neha ljubiti. Starejši sin na to pozabi, zato začne sovražiti. Jezus se tudi na križu do konca upre skušnjavi, da bi rekel: Oče, zakaj me ne ljubiš? Kljub bolečini osamljenosti reče: Dopolnjeno je, v tvoje roke izročam svojo dušo. Če hočemo preseči tekmovalnost in trgovinsko logiko, moramo zaupati, da je Bog dober in da daje dež pravičnim in krivičnim.
Pred nami je postni čas. Vzemimo ga za res. Zelo pomembno je, da vse, kar bomo delali: se postili, molili ali si prizadevali za dobra dela, delamo zato, da kažemo na Boga, ne nase. Naj to nikakor ne vodi v prezir do drugega, ampak v odpuščanje in ljubezen do tistih, ki nas mogoče celo sovražijo. Vse pa naj veča naše veselje, da nas Bog ljubi tudi takrat, ko se mogoče zdi, da je na nas pozabil.
