Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.
Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku, da te vrže v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.
Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.
Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.
Rečeno je bilo: ›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.
Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,17-37)
Če pogledamo seznam Jezusovih zahtev, nas najbrž mine. Verjetno si lahko rečemo, da nam gre na nekem področju bolje, na drugem slabše. Težko pa bi ob vseh teh radikalnih zahtevah razmišljali o veselju. Prezahtevno je! Ali je potem Jezusovo oznanilo, Evangelij, zares veselo oznanilo?
Najbrž je tudi današnji odlomek nujno brati v luči celotnega Evangelija. Spomnimo se odlomka pretekle nedelje. Jezus nas poziva: »Vi ste luč, … vi ste sol! Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (prim. Mt 5,13-16) Ob tem odlomku smo razmišljali, da Jezus ločuje luč in dobra dela. Luč naj sveti pred ljudmi, da bodo videli naša dobra dela. Kaj je ta luč smo razmišljali? Za primer sem dal tri svetnike: apostola Pavla, Frančiška Asiškega in patra Pija. Lahko rečemo, da je Pavel svetil predvsem z zavzetostjo, da izpolni Božjo voljo. To je bila njegova luč. Frančišek Asiški je svetil s svojim neustavljivim veseljem, zato je lahko ustvaril hvalnico stvarstva. Pater Pij pa je svetil s pogumnim prenašanjem trpljenja. Vse življenje je nosil Kristusove rane.
Ob današnjem evangeliju bi nas hitro zaneslo v razmišljanje, da so naša dobra dela tista, ki naj svetijo. Zagnali bi se v to, da moramo delati vse prav. In kaj potem nastane? Farizejstvo! Jezus pa nas v današnjem evangeliju opozarja, naj bo naša pravičnost večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev! O čem govori?!
Spomnimo se, da je Jezus pismoukom in farizejem, ko so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi,« ter so se imeli za pravične, povedal tri prilike: o izgubljeni drahmi, izgubljeni ovci in izgubljenem sinu. Prilika o izgubljenem sinu govori tudi o starejšem sinu, v katerem oriše farizejsko pravičnost. Spomnimo se, kako je starejši sin videl sebe! Očetu je rekel: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.« (Lk 15, 29)
Kako naj v tej luči razumemo torej Jezusove besede: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Kaj je hotel povedati z radikalnimi besedami: Če te roka pohujšuje, jo odsekaj … Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. … ipd.?
Priliki o soli in luči ter prilika o izgubljenem sinu nam osvetljujeta, kje je videl Jezus težavo farizejev. Farizeji so se držali pravil. Ko so jih izpolnili oz. ko so naredili, da je izgledalo vse prav, so se postavljali nad druge. Bližnji ni bil njihov brat ali sestra, ampak priložnost za tekmovanje in prezir. Jezus pa je videl okrog sebe vsakršno revščino in se je družil z reveži. Farizeji so mu očitali, da podpira moralno dvomljive ljudi. Sami so se imeli za povsem pravične. V tem pa je Jezus spregovoril o globini greha. Kakor je s svojo držo poudarjal sprejemanje človeške revščine, je na drugi strani opozarjal na globino greha: greh ni le to, kar se vidi. Greh je globoko v ozadju, v srcu! S tem je nakazal, da misli zelo resno: naj se nihče ne napihuje in postavlja, kajti vsakdo je grešnik. Nihče se ne more rešiti iz pravičnosti, kajti vsakdo je grešen.
Poleg tega nam je sporočal, da je potrebno na greh gledati globlje: ne zadošča golo izpolnjevanje pravil. To nas lahko kvečjemu oddalji od bližnjih. Ko smo pozorni na ozadja svojih ravnanj, se bomo vedno prepoznavali kot grešne. S tem bo rasla naša ponižnosti in sprejemanje drugega.
Zelo nevarno je, da bi današnji evangeljski odlomek razumeli skozi oči farizejske pravičnosti, tj. da bi se še bolj zagrizli v izpolnjevanje pravil, zapovedi in prepovedi. Jezus nas vabi k ponižnosti in globljemu pogledu v naša srca. Hkrati pa nas vedno vabi, da kakor Jožef presegamo gola pravila in iz ljubezni do bližnjega pravila celo presegamo.
Tudi danes ne pozabimo, da naša luč niso dobra dela niti farizejsko izpolnjevanje pravil. Naša luč je v prizadevanju, da izpolnimo Božjo voljo, da z veseljem sprejemamo vse iz Božjih rok, tudi trpljenje. Zavedajmo se svoje grešnosti in se v ponižnosti in zavesti, da nas Bog ljubi, veselimo sebe in svojih bližnjih.
