Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,17.20-26)

Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili

Današnji evangelij bi povzel kar v Jezusovi trditvi: Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Zakaj bi nas morali ljudje sovražiti. Verjetno se, kadar nas ljudje ne marajo in o nas grdo govorijo, vprašamo, kaj smo naredili narobe. Vsi si želimo, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Zakaj naj bi ljudje o Jezusovem učencu slabo govorili? Mogoče je najlažje, če gremo po odgovor v zadnji dve nedelji in se spomnimo evangeljskih odlomkov. Pred štirinajstimi dnevi so Jezusa hoteli v domači shodnici celo ubiti, ker je trdil, da se po njem izpolnjuje Izaijeva prerokba. Skušal jim je pojasniti, zakaj prerok ni sprejet v domačem kraju, a ga niso poslušali. Razmišljali smo, da Bog nastopa v tako nenavadni podobi – kot tesarjev sin – da bi bili osredotočeni na resnico. Ljudje pa raje gledamo na videz. Torej zakaj je bil Jezus preganjan? Ker je vedno govoril resnico, tudi takrat ko ni bila ljuba, tudi takrat ko bi se lahko skril. Temeljni razlog zakaj so Jezusa pribili na križ je nepopustljivo vztrajanje pri resnici o grehu in odrešenju, o slabem in dobrem. Torej Jezus v blagrih pravi, da bodo tudi njegovi učenci deležni istega: preganjanja!

Preteklo nedeljo pa smo slišali, da je Jezus Petru naročil naj odrine na globoko in vrže mreže na lov. Lovil je na globokem in pri belem dnevu. Ljudje bi se mu lahko smejali, a je Bog naredil čudežen ulov. Vendar običajno slediti Jezusu ne pomeni biti čudežev, temveč posmeha, ker tisto kar od nas pričakuje, ni ravno v navadi in na videz pametno. Če ostanemo samo pri teh dveh primerih, je torej logično, da bodo ljudje o nas slabo govorili, če bomo zvesti resnici in če bomo hodili zvesto za njim, ko nam naroča, naj delamo nekaj, kar bo deležno prezira s strani tega sveta.

Kdo bi bil rad deležen posmeha in prezira? Nihče! Če ljudje govorijo slabo o nas, bi običajno radi dokazali, da nismo krivi. Radi bi, da o nas govorijo dobro ali pa vsaj slabo ne. Vendar Jezus pravi: Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Če hočemo vztrajati v razmišljanju in delovanju, ki nam ga naroča Bog, je nujno imeti pred seboj večnost.

Najbrž nam je razumljivo, kaj od nas pričakuje Bog. Vendar se nam v temelju upira. Nihče ne bi rad bil grd. Kako naj zdržimo s preziramo? Vztrajati v evangeliju je sicer norost za ta svet. Ne prinaša takojšnjega zadovoljstva, ne poteši naših potreb in želja, ohranja pa živa naša hrepenenja. Hrepenenja pa nam govorijo o večnosti. Do večnosti je daleč. Človek je vendarle ustvarjen z željo po sprejetosti. Želimo biti ljubljeni. Kako naj nosimo križ zavrženosti? Mislim, da je Jezus razmišljal tudi o tem. Pozna naša hrepenenja po sprejetosti. In kakšen je njegov odgovor nanje? Zbral je učence in jih povezoval. Ko jih je poslal med ljudi, jim je rekel: Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Vendar jih je pošiljal v paru, po dva in dva! Ko so se vrnili, jih je spet zbral in spodbujal. Ustanovil je Cerkev!

Živo občestvo je pravzaprav odgovor na logiko blagrov. Če jo živimo, bomo prezirani, zato potrebujemo zavetje, oporo. Dom, v katerem se bomo čutili sprejete in ljubljene. V evharistiji nam nudi svojo oporo in moč.

Če pogledamo na Cerkev danes, bomo opazili, da je v krizi oboje. Tako občestvo kot evharistija. Zakaj? Mogoče prav zato, ker premalo tvegamo biti drugačni. Naša vera je postala prazna. Utopili smo se v tem svetu z željo, da bi bili sprejemljivi in sprejeti. V ugajanju smo se poslovili od radikalne resnice. Ne tvegamo ne besed ne dejanj v zvestobi Bogu. Posledično pa ne potrebujemo opore. In ker ni živega občestva ne moremo prinašati drugačnosti temu svetu.

Današnji evangelij lahko razumemo kot povabilo k razmišljanju o naši zvestobi resnici. Ali v nje vztrajamo kljub nasprotovanju? Jezus nas vabi tudi k zvestobi v dejanjih, čeprav bomo izpadli smešni. In ne nazadnje nas z blagri vabi k dvojemu: k vprašanju ali živimo za plačilo, ki je v nebesih. Če je odgovor pritrdilen, potem najbrž potrebujemo živo občestvo in če ga ne potrebujemo, nam najbrž govori o tem, da smo postali prazni. Naj bodo blagri naše vodilo!