Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,31-35)
Še vedno smo v velikonočnem času, božja beseda pa nas vrača v dvorano zadnje večerje, kjer se Jezus poslavlja od svojih učencev. Naroča jim, naj se ljubijo med seboj. Zdi se, da nas Cerkev vabi, naj velikonočni čas ne postane prazen, naj ne pozabimo bistva Jezusovega vstajenja. Želi nam reči: »Kristus je vstal, ker je ljubil do konca. Ljubiti je tudi vaša naloga!«
O kakšni ljubezni Jezus govori? Odlomek se začenja z besedo poveličan, ki se ponovi kar petkrat. Kaj pravzaprav ta beseda pomeni? Poveličan bi lahko prevedli z razodet, povišan, proslavljen. Jezus govori o svojem trpljenju, smrti in vstajenju. Ko bo torej ponižan do konca, zasramovan, opljuvan, razmesarjen od bičanja in pribit na križ, bo razodet v svojem veličastvu. Jezus je namreč kralj na čudnem prestolu. Njegova slava je križ. Križ je razodetje božje ljubezni. Ta ljubezen pa se kaže v popolni poslušnosti Očetovi volji, v ljubezni do človeka, za katerega je pripravljen iti tudi na križ. Zato je postal križ simbol upanja in znamenje naše vere. Torej veličina Boga je na križu! Evangeljski odlomek nam govori o trojnem poveličanju:
Ko torej Jezus v ljubezni do človeka izpolnjuje Očetovo voljo in sprejema nase križ, se Bog proslavi v njem. Vse je en sam velik trenutek slave, ki se začne s križanjem, doseže vrhunec v vstajenju in se izpolni v vrnitvi k Očetu. Temu pa sledi Jezusovo naročilo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj!« Naroča nam, naj ljubimo kot On, ne kakorkoli. Učenci naj sledijo Učitelju v njegovem načinu ljubezni. Kaj to pomeni? Ljubezen med učenci naj odseva Jezusovo poveličanje – torej njegovo ljubezen, ki gre na križ. Kakšna je ta ljubezen?
Učencem je umil noge, grešnikom je odpuščal, prenašal je nerazumevanje in dovolil, da ga izdajo in križajo, ne da bi prenehal ljubiti.
Ko učencem umiva noge, opravlja delo sužnja. S tem nam naroča, naj kot njegovi učenci ne iščemo pomembnosti, ampak služimo, ne ljubimo iz koristi, ampak v podarjanju.
Jezus je ljubil tudi takrat, ko ga je Peter zatajil, ko so ga učenci zapustili in celo, ko ga je Juda izdal. Ljubezen učencev mora presegati zamere, biti pripravljena začeti znova in odpirati prostor drugemu tudi v njegovi ranjenosti in grešnosti. To pomeni, ne ljubiti le tistih, ki so prijetni, ampak tudi tiste, ki te razočarajo.
Jezusov učenec naj bi ljubil tudi v težkih odnosih, preizkušnjah in ko ni nagrade ali priznanja.
Jezus pravi: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Torej ljubezen ni zasebna, ampak živi v skupnosti in iz nje. Svet naj bi v skupnosti učencev videl nekaj drugačnega – odsev nebes.
Učenci naj torej ljubijo, kot je ljubil Jezus:
Najbrž se nam križ še vedno upira. A hoja za Jezusom gre le po poti križa. Ta križ je pogosto zavrnjena ljubezen. Ne pozabimo, da vstajenja brez njega ni. Če smo resnično kristjani, nas bodo prepoznali po ljubezni, ki se ne boji križa, ki odpušča in ustvarja žive skupnosti. Naj nas po tem prepoznajo kot Jezusove učence.
