Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.
Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim. (Lk 5,1-11)
Preteklo nedeljo sem z vami razmišljal, zakaj se Bog razodeva na tako nenavaden način. Zakaj prihaja med nas v revne jasli, zakaj živi trideset let v tihem domu v nazareški tesarski delavnici? Pravzaprav ni čudno, da so ob prvem nastopu govorili: Mar ni to sin Jožefa in Marije? Ugotavljali smo, da Bog izbira takšno pot zato, da nas tudi s svojim nastopom vzgaja za pristne odnose. Kako? Ko se moramo ustavljati ob vsaki malenkosti, da bi ga ne spregledali, se naučimo presegati svoje predstave, slediti resnici in dobremu ne glede na to, kako na prvi pogled nekaj izgleda. Tisti, ki so se bili pripravljeni odpovedati svojim predstavam in svojim interesom, so ga lahko spoznali. Zmogli so slišati, kaj jim govori in slediti njegovemu nauku.
Če imamo v zavesti, kar smo govorili ob njegovem prvem nastopu, je lažje razumeti tudi današnji evangelij. Učenci so se vso noč trudili, pa niso nič ujeli. Jezus jim po naporni noči predlaga, naj ponovno vržejo mrežo. Apostol Peter je vedel, da je metati mreže pri belem dnevu in na globokem morju, nerazumno, vendar je sprejel Jezusov izziv. Ali bi mu s tem rad dokazal, da se moti? Najbrž, saj se je ob polni mreži počutil hudo poraženega. Ob obilnem ulovu pri belem dnevu je spoznal svojo majhnost. Ugotavljal je, da si je domišljal, da ga Jezus vsaj pri eni stvari ne bo učil. A se je zmotil. Bog je večji v vsem in presega človeško logiko. On zna napolniti mreže tudi takrat in tam, kjer se po vsej logiki zdi morje prazno.
Bog torej tako s svojim prvim nastopom kot z vsem svojim delovanjem sporoča, da preseneča in bo vedno presenečal. Verovati pomeni slediti mu v pozornem iskanju resnice in njegovih namigov. Delovati v veri pa pomeni slediti mu tudi v na videz popolnoma nesmiselnih dejanjih. Vera presega vsako preračunljivost. Učenci so sicer morali loviti vso noč. Ne bi bilo prav, da bi čakali Jezusa na obilen lov pri belem dnevu. Vendar kljub temu da celo noč niso nič ujeli, da jih, če hočete, Bog pri vsem naporu ni blagoslovil z obilnim ulovom, morajo kot zvesti Jezusovi učenci na njegovo besedo vreči mreže takrat in tja, kamor jim veleva.
Današnji evangelij razumem kot povabilo k razmisleku, koliko prostora nudimo Bogu v svojem vsakdanjem življenju. Če vas vprašam, kdaj mu sledite, mi boste najbrž rekli, da takrat ko delate dobro, ko si prizadevate, delati odgovorno ipd. Kdaj pa mu damo prostor, da preseneča? Ali sploh zaznamo namige, 'naj vrežemo mrežo', ko se zdi nelogično? To mogoče pomeni, da naredimo nekaj, kar čutimo, da moramo, čeprav ni običajno. Poleg tega po vsej logiki ne bo deležno ne odobravanja niti ne bo prineslo koristi.
Ali se pri vsakodnevnih opravilih, ko sicer delamo dobro, uspemo vprašati, kaj Bog od nas v tistem trenutku pričakuje? Z današnjim primerom iz evangelija lahko pričakujemo, da deluje prav tam in takrat, ko se nam zdijo stvari nesmiselne.
Lahko si zamislimo, kaj bi bilo, če bi Peter ne vrgel mreže tja, kamor mu je naročil Jezus? On bi šel počivat, Jezus pa bi ne mogel narediti čudeža. Mogoče danes ne doživljamo čudežev, ker živimo znotraj popolne preračunljivosti? Vse hočemo imeti pod nadzorom, vse mora biti v naprej predvideno in tako ali drugače zavarovano.
Če smo preteklo nedeljo razmišljali, da nas Bog s presenečanjem vodi v odprtost za resnico, da bi slišali drugega in ga v globini srečali, pa nas danes vabi, da ga srečamo v dejanjih, ki presegajo našo pamet in našo moč. Jezus nas vabi, da ne ostajamo znotraj meja že znanega, ampak se vedno podajamo za Njim v tveganje. Vabi nas, da mu sledimo, tudi če bomo zato osramočeni in ponižani. Šele če tvegamo, lahko dela čudeže.
To pa pomeni tisto, kar smo prebrali na koncu evangelija: pustili so vse in šli za Jezusom.
