Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu včasu preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.
On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. (Lk 4,21-30)
Današnji odlomek je nadaljevanje evangelija pretekle nedelje. Jezus je Judom prebral iz knjige preroka Izaija in njegove besede obrnil nase. On je tisti, ki prihaja, da prinese blagovest ubogim, da oznani jetnikom prostost in slepim, da spregledajo. Božje oznanilo zelo jasno. Namenjeno je ubogim. Kdor se nima za ubogega, oznanila ne more sprejeti. Da se nam Bog približa, je potrebna ponižnost.
Danes je pred nami prvi zaplet ob Jezusovem nastopu. Judje ne morejo verjeti svojim ušesom. Jezus govori, da je on tisti, ki ga pričakujejo. Oni pa se sprašujejo, kako lahko to trdi, saj je čisto navaden tesarjev sin, sin Jožefa in Marije. Jezus stopi z njimi v dialog. Pove jim, da razume njihov dvom, vendar svoje nasprotovanje utemelji s pregovorom, da nihče ni prerok v domačem kraju. Še več, naniza primere iz Izraelske zgodovine, ko so bili ozdravljenja deležni le tujci.
Preseneča me dvoje. Prvo, da si Jezus tako zelo prizadeva pojasniti svoj nastop. Ne reče samo, jaz to sem, ampak pove, da tudi zgodovina govori o tem. Drugo, kar pa je še bolj neverjetno, je reakcija Judov. Ko Jezus naniza vrsto dejstev iz Svetega pisma, ga hočejo Judje brez besed ubiti. Torej ni težava v tem, da Jezus ni pravi prerok, ampak v tem, da jim resnica, o kateri govori, preprosto ne ugaja.
Slednje je verjetno tudi odgovor za vprašanje, ki se najbrž poraja marsikomu, in sicer: zakaj se Bog razodeva na tako nenavaden način? Zakaj prihaja na svet v revnem mestecu Betlehem? Zakaj se rodi kot nezakonski otrok? Zakaj zanj že ob rojstvu ni prostora v običajnem prenočišču in se rodi v jaslih za živino? In nenazadnje, zakaj mora končati na križu kot razbojnik?
Vse to božje razodevanje je res nenavadno. Zdi se, da nas hoče oropati vsake človeške gotovosti in vsake koristi. Od nas zahteva popolno ponižnost, tj. popolno predanost božjemu delovanju. Tako nas vodi k resnici sami. Poglejmo še enkrat dialog med Jezusom in Judi in pomislimo, kako potekajo naši dialogi.
Jezus pove, da je On Odrešenik. Judje ne morejo sprejeti, da bi bil Odrešenik lahko tesarjev sin. Žal pa se ne sprašujejo o tem, kar vidijo in slišijo. Ne zadošča jim, kar doživljajo. Niti čudeži niso dovolj. Predstavljajo si, kakšen naj bi bil Odrešenik in pri tem vztrajajo. Torej so jim na poti njihove predstave. Kaj je zdravilo za takšne predstave? Jasno, ponižnost. In še kaj? Popolno osredotočenje na resnico, ki jo vendarle lahko tudi razumemo. Če bi se bili Judje pripravljeni odpovedati svojim predstavam in bi iskali resnico, bi jo lahko našli.
Bog prihaja med nas in med nami deluje na tako nenavaden način, prav zato, da bi nas osvobajal vseh nepotrebnih predstav in bi nas vodil v resnico. In prav resnica je tako pogosto popolnoma postranska stvar. Videli smo, da se Judje zanjo sploh ne zmenijo. Jezus jim pojasni, da prerok nikoli ni bil sprejet v domačem kraju, oni pa ga hočejo ubiti, ker se ima za preroka. Skratka, popolno protislovje.
Mar niso tudi naši pogovori in odnosi običajno takšni? Kako redko je v pogovoru na prvem mestu resnica! Pomislimo na nekaj pogostih tem v današnjem času: korona, cepljenje ali pa strankarska politika. Lahko pogledamo v domače kroge: kdo in zakaj ima prav glede te ali one teme. Kako pogosto je tisti, ki skuša povedati resnico, odpeljan na rob pomembnega dogajanja! In vendar Jezus zase pravi, da je Resnica. Njega ne moremo srečati drugače, kot da vztrajno razmišljamo, kaj je resnično. Nič ni bolj temeljno v življenju kot resnica. Seveda bo kdo ugovarjal, da je pomembnejša ljubezen. Da, ljubezen je pomembnejša, vendar je mogoča le v resnici.
Ta teden bomo na svečnico podrli jaslice. Bog pa še vedno želi prihajati med nas. Prihaja v preprostih pogovorih, v naših vsakdanjih odnosih in se rojeva tam, kjer iščemo resnico in si jo prizadevamo živeti. Njegov nastop ni nič izrednega, nič posebnega. Vedno je tih, skrit v ubogo vsakdanjost in se daje spoznati tistim, ki vztrajajo v resnici.
