Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,1-12)
Preteklo nedeljo smo slišali, kako je Jezus po krstu v reki Jordan začel oznanjati evangelij kraljestva. Ker smo obhajali nedeljo Božje besede, smo se še posebej ustavili pri Besedi. Cerkveni učitelji so skozi zgodovino opozarjali, da je enakovredna evharističnemu kruhu: kakor pazimo, da se tudi najmanjši košček posvečene hostije ne izgubi, tako bodimo pozorni, da ne zgrešimo pomena in vrednosti Božje besede.
Blagri, ki nam jih Jezus danes prinaša, so nekakšna temeljna listina Njegovega oznanjevanja. Z njimi nam pravzaprav sporoča temeljni odnos do sveta in do ljudi. Če jih ne vzamemo za res, oziroma se ob njih ne ustavimo, da bi jih prav razumeli, živimo mimo Božje besede, mimo Jezusovega nauka.
Kako bi lahko na kratko povzeli, kam nas blagri vodijo? Govorijo o nekakšni razpetosti med tem, kar doživljamo in tistim, kar naj bi dosegli v prihodnosti. Jezus razume naša hrepenenja, ki jih ne moremo takoj izpolniti: blagor – veselje velja tistemu, ki zna živeti v tej neizpolnjenosti, nepotešenosti. Kaj bo prejel tisti, ki bo zdržal v tej napetosti? Jezus obljublja nebeško kraljestvo, tolažbo, potešil bo lakoto …
Še zadnjič se ozrimo v jaslice, kjer smo lahko videli, kako z Jezusovim rojstvom nastopa med nami božje kraljestvo. Tu je mož, ki zida hišo na skalo. Kdor bo zdržal v razpetosti svojih hrepenenj, bo postavljal svoje življenje na temelj resnice o svetu, o odnosih in o Bogu. Jezusov pogled na svet je stvaren. Prvo, kar nam verjetno pride na misel ob pogledu na moža, ki zida hišo na skalo, je napor. Muči se veliko bolj kot tisti, ki zida na pesku. In vendar bo zgradil nekaj lepega, trdnega. Seveda se naši naravi napor upira, vendar nas Jezus vzgaja. Vodi nas v šolo križa in ljubezni. Oboje govori o neizpolnjenosti. Nebeško kraljestvo je obljubljeno tistemu, ki bo zdržal v neizpolnjenosti in mu trpljenje in križ ne bosta krivica.
Jezus obljublja tolažbo. Prva tolažba je, da smo ljubljeni. Kristjan zmore čutiti tolažbo le, če vedno zaupa, da je ljubljen od Boga. Nismo vredni, ker bi naredili vse prav, ker smo tako dobri v tem ali onem, ampak ker smo božja podoba. Bog nam daje tolažbo svoje ljubezni. On sam nas ljubi in v tem se lahko umirimo. Če se bomo v luči blagrov ustavljali ob bolečini in žalosti, praznini in mogoče celo jezi, da se ne čutimo vredne, ne bomo kakor izgubljeni sin iskali lažne tolažbe. Ne bo potrebno segati ne po hrani, ne po pijači, ne po drugih nadomestkih. Da bi lažje razumeli to tolažbo, se vedno spomnimo prilike o izgubljenem sinu.
Jezus obljublja tudi, da bomo nasičeni. Kako pogosto hlastamo po priznanju, uspehih in še čem. S svojim oznanjevanjem nas Jezus opozarja, da ne bomo nasičeni tako, da bomo dosegli pravico, dokazali svoj prav, se uveljavili in zasedli prva mesta. Ne, obljublja nam, da bomo nasičeni, če bomo ljubili, ne da bi pričakovali plačila. Ljubezen sama je naša nagrada. Popolne izpolnjenosti na tem svetu ni, vendar je še vedno največja prav v tem, da ljubimo. To nam pripoveduje prilika o usmiljenem Samarijanu. Samarijan je bil zadovoljen, ker je naredil nekaj dobrega, levit in duhovnik pa sta ostajala prazna zaradi golega izpolnjevanja pravil. Nista dojela, da pravila in lažna popolnost ne bosta potešila njune lakote in žeje.
Jezus nam z blagri prinaša realen pogled na življenje. To ni beg pred svetom. Ni golo pričakovanje izpolnjenosti v večnosti. Že na tem svetu smo lahko izpolnjeni le toliko, kolikor jih vzamemo za res. In prav v tem vidim enega temeljnih problemov naše vere. Zdi se, da zavidamo tistim, ki si lahko brez moralnega mačka vse privoščijo. Ne vidimo, da je neizpolnjenost tudi njihova težava. V tem svetu ni mogoče doseči dokončne izpolnjenosti. Nasprotno, mogoče jo je doseči le toliko, kolikor vzamemo Božjo besedo za res. Naj nam postanejo blagri vodilo v preizkušnjah in težavah. Skušajmo si takrat reči: Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
