Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Mr 1,14-20)
Kaj pomeni to Jezusovo povabilo zate in zame kot kristjana? Saj verujemo, kako naj se spreobrnemo? Mogoče nam lahko pomaga pogled na zadnje nedeljske evangelije. Že v tretje zapored sta pred nami oba: Janez Krstnik in Jezus. Na nedeljo Jezusovega krsta smo slišali, kako se je dal Jezus krstiti Janezu v reki Jordan. Ob tem smo razmišljali, kaj je pomenil zanj ta krst in kaj pomeni krst za naše življenje. Preteklo nedeljo je bil pred nami Janez Krstnik z dvema učencema, ki se od njega oddaljita in sprašujeta Jezusa, kje stanuje. Ko gresta za njim in vidita, tam z veseljem ostaneta. Pri tem smo se ustavili ob vprašanju, kaj gradi naše domove. Kako ustvarjamo dom ob sebi, da bi se v njem lahko spočil, kdor nas sreča.
Tako sta se nam izrisala dva pomembna temelja, dve nalogi kristjana. Prva, da v krstu najdemo svojo poklicanost in uresničitev. Kakor je Jezus s krstom mogel začeti delovati v polnosti, naj bi nam krst pomagal zaživeti v veselju. Oblekli naj bi Kristusa in ga prenesli v svoje življenje. Druga naloga naše vere pa je, da v tihoti ustvarjamo dom. Dom, ki bo najprej dom za nas, potem pa tudi dom za vse.
Poglejmo, kaj nam ponuja današnji evangelij. Janeza so vrgli v ječo, Jezus pa nastopi svoje delovanje z besedami: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Kaj naj nam pomeni, da se moramo spreobrniti in verovati? Naj nam pri tem pomaga pogled na Janeza Krstnika in Jezusa.
Kaj je naredil Janez Krstnik? Jezusu je pripravil pot. Kako? Najbrž ni zanemarljivo, da je kot sin duhovnika zapustil tempelj in se oddaljil od Jeruzalema. Izbral si je puščavo in si nadel oblačila iz kamelje dlake. Lahko bi rekli, da je pretrgal s tempeljsko tradicijo, da bi omogočil Jezusu nov začetek. Postavil se je po robu tako verski kot svetni oblasti, da bi pokazal na temelj vere. Tudi on je v puščavi kričal: »Spreobrnite se!« Zakaj je k spreobrnjenju vabil vse, tudi vernike? Preprosto zato, ker je postala tradicija okostenela. Zvestoba veri, je postala zvestoba templju in verski tradiciji, kar pa je vernika oddaljilo od odnosa z Bogom. Vera je pomenila le izpolnjevanje 'tempeljskih' pravil, pravil vodilne srenje, ki je bila pomembna zato, ker je bila pomembna, ne pa zato, ker bi kazala na Boga.
Ta Janezov odmik od templja je Jezus nadgradil. Kot pravi apostol Pavel: Sedaj pa ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja pa je ljubezen. Tako je Jezus s svojim križem presegel vso zakonodajo in pokazal, da je vse smiselno le, če je v službi ljubezni.
Če Janez Krstnik že z začetkom svojega delovanja presega tempeljsko tradicijo, pa Jezus na svojem začetku preseže še eno tradicijo, tradicijo doma. Učence srečuje v 'družinskih podjetjih' v okviru domačih ognjišč. In kaj naredi? Povabi jih, naj zapustijo dom in gredo za njim. Čemu? Kakor nas vežejo verske navade, nas hitro veže tudi dom. Kakor je lahko dobra verska tradicija, je lahko zdrav in poln življenja tudi dom. Vendar nas Jezus vabi, da oboje presežemo s tem, da se odpravimo na pot za Njim. Vabi nas: »Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Kaj to pomeni?
Spreobrniti se pomeni spremeniti mišljenje. Kako naj se kristjan spreobrača, če pa je že kristjan? Saj poznamo pregovor: Stara navada, železna srajca. No, spreobrniti se, pomeni, da nobena navada ne postane železna srajca. Okvir, ki nam ga postavljajo evangeljski odlomki zadnjih nedelj, nam govori prav o preseganju navad. Kakor smo na eni strani povabljeni, da se ukoreninimo v veri in domu, da oboje tudi sami ustvarjamo, pa smo poklicani, da oboje hkrati tudi presegamo. To pa je ena najtežjih stvari v našem življenju. Ljudje smo nagnjeni k temu, da se radi utaborimo. Jezus pa nas vabi na pot z besedami: Hodi za menoj! Želi, da smo vedno živi, vedno novi, kljub temu da smo ukoreninjeni v tradiciji in da ljubimo svoj dom, moramo od tod vedno zaživeti na novo. Verovati evangeliju pomeni, ne le, da ga vzamemo za res, ampak da postane edino vodilo našega življenja. Evangelij je vodilo, ki presega vsako tradicijo. V poslušnosti Božji besedi smo v nekem trenutku poklicani preseči celo pokorščino Cerkvi in domu, če nas kliče Bog k zvestobi njemu, ki tradicijo presega.
Gotovo se sliši precej tvegano in tudi je. Vendar nič manj tvegano ni, da ostajamo slepo ujetniki tradicije. To se nam pravzaprav tudi dogaja. Cerkev je postala okostenela in v veliki meri hrani samo sebe. Naši domovi razpadajo in na ruševinah nastajajo vsemogoče tvorbe kot opravičilo za svobodo, ker je tradicija doma postala pretesna 'železna' srajca.
Apostol Pavel pravi v pismu Galačanom: Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. (Gal 5,13-14) Naj bo današnji evangelij povabilo, da gradimo oboje: Cerkev in dom. Ne v okostenelosti starih navad, ampak v živem sledenju Evangeliju.
