Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter). (Jn 1,35-42)
Preteklo nedeljo smo srečali Janeza Krstnika, ki je krstil Jezusa. Ob njegovem krstu smo razmišljali, da s tem začenja svoje delovanje, hkrati pa nam pripravlja krst, ki bo nas zaznamoval za naše poslanstvo. Spraševali smo se, kako nas zaznamuje krst, s katerim smo krščeni. Ali smo zaradi tega, ker smo kristjani, resnično podobni Kristusu, ne le po imenu, ampak tudi v življenju?
Kako pogosto gledamo v drugo smer, nam Robert Sarah govori v svojih knjigi Ti si duhovnik vekomaj, kjer takole opozarja tako božje ljudstvo kot duhovnike: Dokler bo Božje ljudstvo pričakovalo duhovnike, obložene s človeško slavo in uspehom v družbi, bo treba računati na zlorabe oblasti, na odmevne padce ter zlasti na oddaljitev in na smrtno popačenje Kristusovega duhovništva. Čakati moramo duhovnike, ki bodo poistoveteni s Kristusom na križu. Kristusa na poti na Oljsko goro niso pozdravljali, niso mu ploskali. Pokrili so ga s pljunki in psovkami. Duhovnika, ki mu vzklikajo, mora zaskrbeti, slaven duhovnik se mora zamisliti. Če nas (duhovnike) oznanjevanje Božje besede ne vodi v trpljenje, je to morda zato, ker pridigamo preveč plašno, ker se bojimo oznanjati Jezusa Kristusa v polni zvestobi Božji besedi in izročilu ali pa nas skrbi, da bi ugajali, in nas je pokvaril duh sveta. (Sarah, str. 198 -199)
Prva naloga, ki izvira iz našega krsta, po katerem smo prejeli tudi skupno duhovništvo, je torej biti zvesti Božji besedi in Jezusovem zgledu. To je temeljno poslanstvo tako posvečenih, poročenih ali neporočenih. V tem zgledu smo videli v naših jaslicah dobrega očeta, ki sprejema izgubljenega sina, Zaheja, ki vztrajno išče odrešenje ter Samarijana, ki je zgled pravega duhovnika, ki mu za pretepenega ob cesti ni škoda ne časa, ne denarja, ne tveganja.
Danes srečamo Janeza z dvema svojima učencema. Ko učenca zagledata Jezusa ga vprašata: Učitelj, kje stanuješ? Tisti dan ostaneta pri njem. To bivanje z njim ju zaznamuje za vse življenje. Kaj sta lahko videla? Kaj ju je prepričalo, da sta ostala pri njem? Mislim, da sta odkrila dom, ki sta ga vedno iskala in po njem hrepenela, dom, po katerem hrepenimo prav vsi. Ali ni prav ustvarjanje doma naša druga temeljna naloga, poslanstvo vsakega kristjana ne glede na spol ali stan?!
Kaj pomeni ustvarjati dom? Spet najdem odgovor pri pisatelju Robertu Sarahu. V knjigi Moč tihote, Proti diktaturi hrupa, lahko preberemo: Tihota vsakdanjega življenja je nepogrešljivi pogoj za bivanje z drugimi. Človek brez zmožnosti za tihoto ni sposoben svoje okolice slišati, ljubiti in razumeti. Ljubezen se rodi iz tihote. Izvira iz tihega srca, ki je sposobno poslušati, slišati in sprejemati. Tihota je pogoj za to, da se vživimo v drugega človeka, in nujnost za razumevanje samega sebe. Brez tihote ni ne počitka, ne vedrine in ne notranjega življenja. Tihota je prijateljstvo in ljubezen, notranja ubranost in mir. Tihota in mir utripata iz enega samega srca.
V hrupu vsakdana je vedno gibanje, ki se zbudi v človeku. Hrup ni nikoli miren in ne vodi k razumevanju drugega. Kako prav je imel Pascal, ko je v (knjigi) Misli zapisal: »Vzrok, da so ljudje nesrečni, je en sam: da ne znajo mirno sedeti v svoji sobi.« (Sarah, str. 40-41)
Mar ni v tem povedano vse, kaj je dom in kaj sta našla učenca pri Jezusu? Tihota srca, ki je sposobno poslušati, slišati in sprejemati, je kakor prazna čaša, ki je sposobna zajeti svežo vodo. Mar ni pravi dom prav to: biti slišan in učiti se slišati; biti ljubljen in učiti se ljubiti? Za vse to, pa je potrebno naučiti se: biti, biti sam s seboj v tihoti.
Jezus je preprosto bil. Bival je v tihoti. V njej je slišal Očeta in srečeval ljudi z vsem, kar je bil in z vsem, kar so bili. Znal je slišati Očetovo voljo in v tihoti jo je uspeval sprejemati. V tihoti srca je znal slišati ljudi in v vsem jih je znal sprejemati. Brez nepotrebnega hrupa je ustvarjal dom.
To je za vsakega izmed nas nikoli končana naloga: posvečenega, poročenega ali neporočenega. Začenja se v šoli tihote, ko se po Pascalovo učimo sedeti v svoji sobi, sami s seboj v miru in zadovoljni, da bi mogli sedeti v miru in veselju z bližnjimi. Naj nam ta naloga ne bo odveč. Jezusu je njeno dovršeno izpolnjevanje prineslo učence, nam pa bo prinesla blagoslov v domove in napolnila prazne cerkve.
