Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2,1-11)

Čemu toliko vina?!

Evangelist Janez nam je orisal prvi Jezusov čudež, ko je v galilejski Kani spremenil vodo v vino in tako ponudil svatom približno šeststo litrov dobrega vina. Čudež je naredil, ko ljudje na svatbi niti niso bili več žejni. Kaj hoče Jezus povedati s takšno držo? Zakaj tudi Marija razmišlja, da svatje potrebujejo vina? Mar ne rineta oba v neroden položaj, ko bodo Jezusa nazadnje označili za požrešneža in pijanca, prijatelja cestninarjev in grešnikov? Jezusa dejansko pogosto srečamo na gostijah. Prvi čudež, ki ga je naredil, je bil pomnožitev vina. Ali ne diši njegova drža po rimskem geslu: kruha in iger? Pa smo spet pri vprašanju pristnega veselja, o katerem skušamo razmišljati zadnji dve nedelji.

Gotovo želi Jezus prinesti na svet veselo oznanilo, kar pomeni že sama beseda Evangelij. Vendar kakšno veselje oznanja? Preteklo nedeljo smo rekli, da Jezusova logika veselja ni logika kruha in iger. Vključuje namreč tudi trpljenje. Jezus se trpljenju ne izogiba, ampak ga postavlja v središče polnega življenja, v sam smisel veselja. A kako da potem ponudi starešini tako veliko količino vina, ko so ga svatje že veliko popili? Kako da tako rad hodi po gostijah? V tej drži ni slutiti neke odpovedi in križa. Kaj z njo sporoča?

Najbrž nam dogodek sam po sebi ne bo povedal dovolj. Kruh in vino sta bila takrat še veliko pomembnejša kot danes. Druge hrane in pijače je bilo malo. Če je zmanjkalo vina, je bila svatba končana. Jezus zagotovo vidi v svatbi praznovanje življenja. Lahko si predstavljamo, da si želi, da bi se ženin in nevesta skupaj s svati veselila življenja. Želi, da bi svatba trajala, da je pomanjkanje vina ne bi prekinilo, zato naredi veliko količino vina. Zagotovo lahko vidimo v njegovem odnosu do hrane in pijače željo po biti skupaj, željo po praznovanju. Seveda s tem tvega spotikanje nad seboj, vendar se na to ne ozira. Ostaja v prizadevanju, da bi svatom omogočil pristno veselje.

Ob tem Jezusovem zgledu se ponovno lahko vprašamo, ali se znamo veseliti. Jezus nam kaže, da ves čas razmišlja, o pomenu svojih dejanj in dogodkov, s katerimi se srečuje. Čudež v galilejski Kani je smiseln le zaradi globljega pogleda na dogodek. Sama količina vina in vino samo na sebi govorita kvečjemu o nasprotnem. Brez pravega ozadja je prvi Jezusov čudež sporen.

Pristno veselje Jezus torej vidi kot sad praznovanja življenja, ki je božji dar. Življenje nam je podarjeno, da se ga veselimo in to veselje nad življenjem, nad seboj in bližnjimi delimo z drugimi. Sesti za mizo in se veseliti tega je pravzaprav najbolj preprost način pristnega veselja. Pa se res znamo tako veseliti življenja?

Najbrž smo spet pri skušnjavi, da iz vsega naredimo prazno požrtijo, ali pa se držimo togo in ni prostora za veselje. Jezusova drža nas spet spodbuja k živem pogledu na življenje. Biti pri stvari, biti ves čas priklopljen in razmišljati, kaj čemu služi. Ali je vino sredstvo druženja ali cilj? Ali sedamo za polno mizo, da bi se veselili z drugimi, in sicer življenja ne popivanja ali s hrano in pijačo polnimo kakršno koli praznino?

Pa smo spet pri vprašanju, kakšno je naše veselje, kaj je naše veselje. Ali je pogansko v luči gesla kruha in iger, ko polnimo praznino z zunanjimi stvarmi, ali evangeljsko, ko se ob polni mizi znamo veseliti sebe in bližnjih? Ali ločimo veseljačenje od pristnega veselja? Ali ločimo trezen pogled od zadrgnjene zadržanosti? S tem so imeli težavo že Jezusovi sodobniki, ki so mu očitali, da je požrešnež in pijanec.

Odgovor pravzaprav ni preprost in zahteva od nas napor, če hočete 'križ' razmišljanja. Najprej gre za razmišljanje o veselju: kaj sploh je naše veselje. Potem pa je tu še vprašanje: kako ga lahko živimo skupaj ob polni ali prazni mizi, v obilju ali odpovedi. Ali sta nam dobra hrana in pijača sredstvo za to veselje, ali pa se zavrtimo okrog njiju? Kot Jezusovi učenci se danes preprosto vprašajmo, ali znamo v veselju sesti za mizo in se veseliti življenja, se veseliti sebe in bližnjih.