n02 - Jagnje Božje odjemlje greh sveta

Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1,29-34)

Glejte, ta je tisti …

Spet sta pred nami, tako kot preteklo nedeljo oba: Janez Krstnik in Jezus. Če smo lahko preteklo nedeljo opazovali njuno prijateljsko srečanje, lahko danes gledamo Janezovo zaključno dejanje. Njegovo poslanstvo je dokončano, saj je svoje učence pripeljal do cilja. Z veseljem lahko pokaže na Odrešenika in pravi: Glejte, Jagnje Božje … ta je tisti … ta je Božji Sin!

To svobodno in veselo dejanje, ko se Janez Krstnik umika in kaže na tistega, ki prihaja za njim, nam kaže na temeljno poslanstvo vsakega izmed nas. Na zemlji ne bomo večno. Na koga bomo pokazali, ko bomo odhajali. H komu bomo pripeljali tiste, ki so bili v življenju z nami. Spomnimo se, kako lepo se je poslovil starček Simeon, ko je srečal težko pričakovanega Odrešenika, kako je skoraj zapel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika

po svoji besedi v miru,

kajti moje oči so videle tvojo rešitev,

ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:

luč v razodetje poganom

in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Lahko bi se omejili na misel o Odrešeniku in rekli, da ga mi že poznamo in ne moremo pokazati ob slovesu nanj. Vendar vidim v tem dejanju pravzaprav temelj očetovstva in materinstva, ter hkrati temelj našega življenja. Niti Janez Krstnik niti Jezus nista bila telesna očeta, pa sta vendarle oba prav v tem lahko vzor vsem telesnim očetom in materam kot tudi tistim, ki nimamo svojih otrok. Gre za tisto globljo držo, ki mora biti osnova vsakega očetovstva in materinstva. Kaj je ta drža?

Najprej je želja po tem, da bi zbrali okrog sebe ljudi in jim nekaj dobrega posredovali. Na nek način je temelj vsakega odnosa simpatija, ki privlači in povezuje. Otrok mora biti zagledan v očeta in mater. Na nekoliko drugačen način, so morali biti zagledani v Janeza in potem Jezusa tudi njuni učenci. Ta simpatija, ta temeljna privlačnost, odpira srce otrok in učencev do očetov in mater, do učiteljev. 

Mislim, da smo se vedno preveč bali te navezanosti. Najbrž je bolj na mestu kot strah pred navezanostjo, vprašanje kam, h komu pa vodita oče in mati. Janezovi učenci so bili scela njegovi. Hodili so za njim in gotovo so na trenutke razmišljali, da je on sam cilj njihovega življenja. Vendar je iskrena Janezova drža, pristna ponižnost, pripravila pot učencem, ko se bo umaknil in ko bo nastopil drugi. Ko je prišel čas, da se umakne, jih je brez težav predal večjemu od sebe, Jezusu. Takšen Janezov učenec je bil sam Evangelist Janez, ki je vse to, kar beremo o Janezu Krstniku, skrbno napisal. S svojim bratom Jakobom ter tovarišema Simonom in Andrejem so bili Krstnikovi učenci. 

Mislim, da nam manjka jasne slike in da premalo razmišljamo o tej nujni človeški poti zorenja. Človek nujno prava med navezanostjo in odvezovanjem, med odvisnostjo in osvobajanjem. Prava osebna rast je pravzaprav neprestano iskanje ravnotežja. Že kot otroci smo morali loviti ravnotežje med tem, kaj bosta naredila mama in ata in tem, kaj bomo naredili sami; do kod zmoremo mi in česa ne zmoremo. V tem sta se morala, hočeš nočeš, loviti tudi mama in ata. To ni nikoli končana zgodba. 

Danes, bi že majhnemu otroku prepuščali, da vse naredi sam, da je svoboden. Hkrati pa ga, ko odrašča ne bi izpustili iz rok. Podobno držo imamo tudi v Cerkvi. Po eni strani je vsaka navezanost in odvisnost na smrt nevarna – pri tem nam pridejo prav tudi zlorabe – po drugi strani pa laiki ne bi smeli narediti ničesar sami. 

V čem je rešitev? Zelo preprosto! Starček Simeon je kazal na Odrešenika, Janez Krstnik prav tako in Jezus je prišel, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal – Boga Očeta. Ni torej vprašanje v prvi vrsti navezanost ali ne, ampak kam je eno ali drugo usmerjeno. H komu vodimo 'svoje otroke'. 

Kako lepo in mirno se bomo lahko poslovili, če bomo tudi mi lahko rekli ob svojem slovesu: Glejte, Jagnje Božje … ta je tisti … ta je Božji Sin! Njemu sledite, k Njemu sem vas želel pripeljati. Amen.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si