Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,15-16.21-22)
Preteklo nedeljo, ki je bila prva v novem letu, sem ob evangeliju razmišljal, da je pričevanje Janeza Krstnika v tem, da se veseli sebe in da želi biti dar za druge. Zaveda se, da on ni luč, prizadeva pa si, da bi o luči pričeval. Njegovo veselje je v tem, da hodi v luči in o njej pričuje. Končal sem z mislijo, da bo dovolj, če bomo skozi leto imeli pred očmi samo to dvoje: da se veselimo sebe in se veselimo, da smo lahko drugemu dar.
Današnja božja beseda nas kar žene v nadaljevanje te misli. Že v prvem berilu smo slišali, kako prerok doživlja božjo skrb nad Izraelom, ko napoveduje služabnika in pravi: »To govorí Gospod: Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Polóžil sem nanj svojega duha.« (Iz 42,1-2) Tudi apostola Petra priganja isto veselje, ko pravi: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. (Apd 10,34) V evangeliju smo brali, da se Bog Oče veseli svojega Sina, ki začenja javno delovanje. Ko se da krstiti v reki Jordan, pravi glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 16,22)
Očitno ni naključje, da je za začetek vsakega poslanstva potrebno veselje. Vsi kristjani smo povabljeni, da pričujemo o luči, ki je prišla na svet. Povabljeni smo, da se veselimo odrešenja, ki nam je podarjeno in da s tem veseljem pričujemo o lepoti nebeškega kraljestva. Ko o tem razmišljamo, si moramo spet priznati, da nam veselja zmanjkuje. Zakaj? Zakaj ne moremo slišati glasu, ki tudi nam govori: Ti si moj ljubljeni sin, ljubljena hči, nad teboj imam veselje? Odgovor na to vprašanje se mi je izrisal ob članku, v katerem se pisec zgraža nad papežem, ki je v zadnji katehezi spregovoril ob Jožefu. Povabil je vernike, naj bomo očetje in matere in naj nas druge stvari ne premotijo, da bi bile pomembnejše od te naloge. Izpostavil je problem, da ima mnogo parov le enega otroka ali nič, hkrati pa več hišnih ljubljenčkov – mačke in pse.
Ne želim polemizirati glede mačk in psov. Rad bi ostal pri veselju. Zdi se, da kristjani ostajamo pri poganski logiki veselja. Kakšna je ta? To je logika, ki se skriva v geslu 'kruha in iger'. Veselimo se le tistega, kar imamo in smo ves čas ogroženi, da nam bo to kdo vzel. Svojo praznino zapolnjujemo s 'kruhom in igrami' tj. z vsem, kar si lahko privoščimo, ne uspemo pa se veseliti samih sebe. Zakaj? Veselje nad seboj zahteva napor, križ. Ta križ je že v priznavanju in sprejemanju svojih omejitev. Janez Krstnik se zaveda, da on ni luč, je le priča, ni beseda, je le glas, ni Odrešenik je le njegov glasnik. Veseli se svojega poslanstva, ker se veseli Boga. Omejitve mu niso breme, ampak preprosto dejstvo. On je človek, a ni sam. Ob njem je Bog. Danes smo slišali, da veselo pove, da on sam ni niti vreden, da bi Jezusu odvezal jermen njegovih sandal. Skratka vse omejitve ga nikakor ne žalostijo, niso pomembne, ker je pomemben Bog in to, da Bog verjame vanj.
Janeza gotovo bolijo njegove omejitve, vendar jih premaguje z zavestjo, da je ljubljen od Boga. Kaj pa mi? Če smo realni, tudi nas bolita nepopolnost in grešnost. Krščansko bi bilo, veseliti se tega, kar smo, pogansko pa je praznino zapolniti z logiko 'kruha in iger'. Da nas praznina ne bo bolela, si moramo nekaj privoščiti. Zdi se, da naredimo vse, da bi pozabili nanjo in bi jo zapolnili. Hrepenenj se ne da zapolniti, lahko jih ubijemo ali pa ostajajo živa. Ko so živa, nas ženejo v darovanje, v ljubezen, a hkrati tudi bolijo. Na nas je, kaj bomo storili.
Če se vrnem k članku, mislim, da se dogaja naslednje. Takoj ko pristen oznanjevalec Evangelija govori o tem, da nam nekaj manjka, pritisne na našo rano in zgrešene načine 'zdravljenja'. Kljub temu da govori o zdravilu, ki prinaša večje veselje, je uspeh oznanila obsojen na propad. Pritisnil je na bolečino. Ker poslušalec, vernik, ne želi spremeniti logike, stopi v obrambo in oznanilo je izgubilo vsako priložnost, da doseže svoj namen.
Če vsaka odpoved sproži odpor, potem je božje veselje v nas obsojeno na ječo, ječo poganske logike 'kruha in iger'. Božjega veselja ne moremo živeti brez odpovedi in jasne zavesti, da smo le sence božje veličine. Dragoceni smo, a le služabniki, ne gospodarji. Poskušajmo osvojiti to logiko. Lepo je, da lahko služimo Bogu. To je naše veselje.
