Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.
Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« (Mt 9,36-10,8)
Uvodna misel in sklep današnjega evangeljskega odlomka ustvarjata nekakšen okvir Jezusovi izbiri in poslanju apostolov. Odlomek se začne z ugotovitvijo, da so se Jezusu zasmilile množice, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Potem ko pošlje učence oznanjat, pa sklene: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«
V središču današnjega odlomka je Jezusovo poslanje učencev. Med njimi so ribiči, ki jih je srečal, ko so lovili ribe. Med poslanimi je tudi cestninar Matej, o katerem smo slišali preteklo nedeljo, da ga je Jezus povabil za seboj, ko je še sedel pri mitnici. To so učenci, ki so Jezusa spraševali, kaj bodo prejeli, ker so vse zapustili in šli za njim. Tega vprašanja se Jezus ni prestrašil. Odgovoril jim je, da bodo že v tem življenju prejeli stokratno, še več pa v večnem. Vendar pa se za njihovo skrbjo, kaj bodo prejeli, najbrž skriva slutnja, da jih Jezus vabi na zelo drugačno pot. Vajeni so bili trgovanja. Kar so ujeli, so prodali. Cestninar Matej ni zastonj sedel pri mitnici, ampak je za denar pobiral davke od cest in mostov.
Učence, ki so bili vajeni trgovske logike – nekaj daš, da nekaj dobiš – Jezus spodbuja k drugačni logiki življenja: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« Ve, da je delavec vreden svojega plačila, vendar jih vabi na pot, ki presega golo računico.
Čeprav nas pogosto vleče v logiko vprašanja, kaj bom imel od tega, je logika 'zastonj ste prejeli, zastonj dajájte' veliko bolj življenjska. V naravi vse raste in rodi sad, da ima drugi od tega nekaj. Drevo ne je svojih sadežev. Žito ne zori samo zase. Vse prejema in se podarja.
Verjetno smo vsi že doživeli oboje. Nenazadnje nam je bilo življenje podarjeno. Bog nam ga je dal po naših starših. Če ne bi skrbeli za nas, nas danes ne bi bilo. Kljub temu pa se nam hitro prikrade računica: ali se splača ali ne.
Kako boleče je, ko vidiš, da drugi ne želi deliti svojega znanja s teboj. Ko nekaj zna, pa te ne želi naučiti. Kako prijetno pa je biti ob človeku, ki z veseljem deli svoje izkušnje. Koliko stvari smo se naučili od ljudi, ki so si vzeli čas in nam pokazali, kako se nekaj naredi. Nekateri ti pokažejo, kako obrezati drevo, kako popraviti stroj, kako speči kruh, kako opraviti delo. Veseli so, če znaš tudi ti. Ob njih rasteš. Drugi pa vse skrivajo zase. Kot da bi imeli manj, če bi kaj delili. Ob njih se vse ustavi.
Pravzaprav so naši domovi prijetni in topli samo toliko, kolikor v njih vlada logika zastonj ste prejeli, zastonj dajájte. Kako hitro se vse ustavi, če nekdo reče: »Ne bom se trudil, ker se drugi ne,« ali pa: »Zakaj naj si jaz prizadevam za odnos, če si zanj ne prizadeva drugi?«
Boleče je, kadar bližnji ne vrača. Toda prav ničesar ne pridobimo, če se zaradi tega ustavimo dajati. Polnost našega življenja ni odvisna od tega, ali bomo za svoje prizadevanje vedno videli sadove in prejeli odgovor, ki ga pričakujemo. Polnost je v tem, da živimo za druge ne glede na odziv.
Gotovo si moramo včasih dopovedovati, da se je smiselno truditi za dobre odnose, ne glede na rezultat, saj se nam samo po sebi ustavlja. A če se ustavimo, se odpovemo veri v ljubezen, v polno življenje in v Boga. Ljubezen, ki se ustavi pri trgovanju, umre. Tudi vera ni več vera, če je ne živimo v podarjanju.
Pomislimo na Jezusa. Množica se mu smili, zato oznanja, ozdravlja in se podarja. Za nagrado prejme križ. Pa se kljub temu ne ustavi. Še naprej se daje – celo v hrano v evharistiji. Rad bi svetu prinesel drugačno logiko življenja. Rad bi ga napolnil z ljubeznijo. Zato vztraja. Tudi nas pošilja v svet z mislijo: ljubite, ker ste ljubljeni; dajajte, ker ste prejeli.
Mar ne bi takšna drža spremenila sveta? Saj ga je. Ko so učenci odhajali med ljudi v zavesti, da so prejeli neizmeren dar, ki ga ne smejo zadržati zase, so jim ljudje sledili in svet se je spreminjal. Navdušenje vedno spreminja.
Jezus ni ostal ob množici in vzdihoval nad njenimi težavami. Poslal je učence. Tudi danes ne želi ostati sam pri svojem usmiljenju. Pošilja nas v naše družine, med sodelavce, sosede, prijatelje. Tja, kjer lahko z besedo, zgledom, znanjem, časom ali preprosto pozornostjo živimo njegovo povabilo: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« Ali lahko naredimo ta korak več? Ali smo prepričani, da smo prejeli velik dar?
Marija je po oznanjenju odhitela k teti Elizabeti. Ni obdržala veselja zase. Delila ga je z drugimi. Naj nam bo pri tem svetal zgled.
Res smo zastonj prejeli, zato zastonj dajajmo.
