V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)
Stopili smo v novo leto. Beseda nam je bila dana na božič. Beseda, da je Bog z nami, da nas nikoli ne zapusti. Ob jaslicah smo razmišljali, kako naj bomo za to Besedo življenja in luči vedno odprti. Beseda je kakor seme, ki pada na zemljo. Mi smo tista zemlja, ki je lahko pripravljena seme sprejeti in mu dati prostor, da zaživi, ali pa semena ne sprejmemo oz. ga v nas zadušijo druge skrbi.
Danes mi ostaja v ušesih predvsem beseda o Janezu, ki ni bil luč, bil pa je poklican, da o luči pričuje. Ni bil cilj, on je le kazal na Besedo in pripravljal prostor zanjo, da bo zaživela med nami. Pomislil sem, da smo v letu, ki je pred nami, pravzaprav tudi mi kakor Janez poklicani, da pričujemo o luči. Luč nam ni podarjena, da se ob njej le sami sončimo ampak, da o njej pričujemo. Kako naj pričujemo?
Najprej se mogoče ustavimo ob stavku, ki smo ga slišali: Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Kako se počutimo ob tej trditvi? Ti nisi luč, kako se to tebi sliši? Ali ni res, da nas to malo zbode? Ali si ne rečemo hitro: Če nisem luč, potem pa nič. Nismo luči, smo božje podobe. Smo čudoviti, a smo le odsev večne lepote. Janez Krstnik nam daje zgled polnega življenja. Pomislimo, kako je on živel? Rodil se je Elizabeti in Zahariju. Zaharija je bil duhovnik, ki je služil v Jeruzalemskem templju. Tudi Janez Krstnik bi lahko postal ugleden mož, pa se je umaknil v puščavo. Zvest Besedi, ki jo je v sebi začutil, je kot puščavnik pričeval o njej. K njemu so prihajal ljudje in ga spraševali, kaj naj naredijo. On pa jim je govoril:
Prvo pričevanje Janeza Krstnika je pravzaprav v tem, da ves čas kaže na Boga in sam zase pravi, da je le glas vpijočega v puščavi. On ni beseda, je le glas. On ni luč, je le njena priča. On ni mesija, je le njegov glasnik. Kaj pa mi? Zdi se, da smo najprej že kar obsedeni s tem, da bi morali biti popolni. Ne le beseda, ampak cela zgodba. Življenje bi se moralo vrteti okrog nas. To je pravzaprav prva nesreča današnjega človeka in hkrati njegova priložnost. Poslovimo se od tega, da smo središče sveta. Bog je vse ustvaril in je poskrbel, da bomo na pravem mestu. Na nas je le, da ga sprašujemo, kako si je naše življenje zamislil. Naše veselje je preprosto v tem, da spoznavamo njegov načrt. Bog je beseda življenja, če jo bomo poslušali, nam bo pomagal razumeti, kaj naj storimo. Najprej pa bodimo zadovoljni s tem, kar smo in kar imamo. To je prvo čudovito pričevanje o Luči. Bodimo veseli tega, kar smo. Ne potrebujemo ničesar več – najprej bodimo to, kar smo in to z veseljem!!!
Šele potem, ko se veselimo sebe, lahko pričujemo o luči tudi bližnjemu. To pričevanje pa ni tisto, na kar najbrž najprej pomislimo. Mislimo namreč, da bi morali drugemu govoriti o Bogu. Janez ne govori o Bogu. Spodbuja k nečemu drugemu. Takole pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« To ni nekaj izrednega, niti ni nekaj visoko letečega. Hkrati ne gre v prvi vrsti za suknjo in živež, gre za to, da delimo svoje življenje z bližnjimi. Janez nas spodbuja, naj ne mislimo le nase! Naše pričevanje je v tem, da smo pozorni do ljudi okrog nas, vidimo njihove stiske ter skušamo nanje odgovoriti. V teh prazničnih dneh smo lahko pri delu z brezdomci videli, koliko je želje, da bi drugega razveselili z darili. Lahko rečem, da je tega res veliko. Pa tudi ljudi, ki bi radi del svojega časa delili z ljudmi v stiski, pravzaprav ne manjka. Mogoče nam najbolj manjka prvega: Veseliti se sebe. Verjeti, da smo dar in verjeti, da je Bog luč. Verjeti, da lahko v njegovi luči hodimo v miru in zadovoljni. In nazadnje, da je velik dar, če lahko ta mir, to notranje veselje, to luč, ki jo prejemamo od Boga, prinašamo drugemu. Čisto preprosto pričevanje o Bogu je pravzaprav veselje nad Njim, da smo Njegovi. Smo njegova podoba, a ne le zase, ampak kot dar drugemu. To dvoje bo dovolj za celo leto. Bodimo veseli sebe in bodimo drugemu dar.
