Tiste dni je nastopil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: ›Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!‹ Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jerúzalema in iz vse Judêje in iz vse pokrajine ob Jórdanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jórdan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu veliko farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam bo pokazal, kako naj ubežíte prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹, kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj. Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spreobrnili; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu prinesel sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Vélnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z ognjem, ki ne ugasne.« (Mt 3,1-12)

Kaj nas ovira, da bi Ga srečali?

Preteklo nedeljo smo vstopili v adventni čas. Evangelij prve adventne nedelje nas je vabil k pripravljenosti in budnosti. Pri razmišljanju nam je bila v pomoč prilika o desetih devicah. Nespametne so vzele svetilke, niso pa vzele olja, preudarne so vzele oboje. Ugotavljali smo, da budnost ni v tem, da ne bi smele spati in počivati. Njihova budnost je bila v skrbi, da bodo pripravljene na ženinov prihod. Preudarne so razmišljale, kakšno bo srečanje in kako bodo lahko z ženinom na svatbi, zato so vedele, da poleg svetilk potrebujejo tudi olje. Budnost jim je pomagala, da so tudi v tistem trenutku preverile, koliko olja imajo s seboj.

Evangelij je torej govoril o Gospodovem prihodu, pri katerem ne vemo ne dneva ne ure. Misel na prihod Sina človekovega nas lahko straši, lahko pa nas prizadevanje, da bi bili pripravljeni Nanj, tj. da svoje razmišljanje usmerjamo vanj, osvobaja vseh strahov. Vprašanje pretekle nedelje je bilo torej: v kaj smo zazrti in na kaj se v življenju pripravljamo?

Današnji evangelij nadaljuje razmislek o naši pripravljenosti. Pred nami se skozi evangeljski odlomek izrišeta dve podobi. Na eni strani je Janez Krstnik, ki je oblečen v kameljo dlako ter je kobilice in med divjih čebel. Zaveda se svoje nevrednosti, zato pravi, da tistemu, ki ga oznanja, ni vreden prinesti niti sandal, kar je bila naloga sužnjev v odnosu do gospodarja. Na drugi strani pa so farizeji in saduceji, ki se ponašajo z mislijo, da so Abrahamovi potomci.

Janez Krstnik nas vabi v puščavo, da se otresemo vsega, kar nas ovira, da bi lahko jasno razmišljali, kdo je naš Odrešenik. Kdo je tisti, na katerega stavimo svoje življenje? Ne vabi nas le k temu, da smo pripravljeni, ampak celo da prihajajočemu pripravimo pot. Temu sledi opis Janezove skromne obleke in hrane. Ta podoba nas izziva, da razmislimo, kaj vse nas obremenjuje, da bi živeli bistveno. Kaj je središče našega življenja?

Kaj je torej bistveno, da bi bili resnično pripravljeni na Gospodov prihod? Osvoboditi se moramo vse navlake, ki smo jo dali nase. Presegati moramo lagodje, v katerega se radi zakopljemo. Jezus nas spodbuja: »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?« (Mt 6,25) Drugo, kar je očitno za farizeje in saduceje velika ovira, pa je napuh, v katerem si domišljajo, da so v vseh pogledih najboljši in vredni odrešenja.

Ko današnji evangeljski odlomek govori o spreobrnjenju, nas ne poziva k velikim dejanjem. Potreben je le prav usmerjen pogled. V središče postavimo Njega, ki prihaja in ki je že prišel. Če je nespametne device premotila samozadostnost, da niso vzele olja, pa je farizeje in saduceje ustavil napuh. Prepričani so bili, da so že tako dobri, da se bo ženin pri njih ustavil v vsakem primeru. Zagledanost vase je strup, pa naj bo ta zgrajena na predstavah ali na čisto materialnih okoliščinah. Janez Krstnik nas opozarja, da so že hrana in pijača ter obleka lahko velika ovira, da bi videli Gospoda pred vrati. Napuh in lagodje nas pogosto ovirata, da bi se srečali z Njim.

Evangelij prve adventne nedelje nas je povabil, naj se prebudimo, naj bomo pripravljeni na Gospodov prihod. Izzvani smo bili k razmišljanju o temelju našega življenja. Ali smo odprti za Boga ali pa nas je v dremavosti že odneslo proč od Njega?

Danes pa nas vabi, da se zazremo Vanj. Namesto, da bi se vrteli okrog sebe, postavimo v središče našega Odrešenika, Jezusa, ki prihaja. Blišč in hrup decembra nas lahko od tega oddaljujeta! Iščimo mir. Umikajmo se v samoto in tihoto, da bi se lahko zazrli Vanj. Potrebujemo ta pogled, ki nas osvobaja nepotrebne navlake in napuha. Osvobojeni vsega tega, bomo tako lahko pripravili pot za Njegov prihod.