Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.
Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«
Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)
Tokrat pade praznik Brezmadežnega spočetja device Marije na drugo adventno nedeljo. Pred nami je srečanje med Marijo in angelom, ki govori o Jezusovem, ne o Marijinem, spočetju. Kljub temu da odlomek ni ne od advente nedelje niti ne govori o Marijinem brezmadežnem spočetju, je zgovoren v obeh pogledih.
Najprej je lepo nadaljevanje našega razmišljanja ob Jezusovem povabili vzravnajte se, dvignite glave, vaše odrešenje se približuje. Marija v srečanju z angelom pokaže prav takšno držo. Kljub strahu se pokončno sooči z božjim poslancem. Z njim se pogovarja jasno, z dvignjeno glavo. Lahko si predstavljamo, kako bi izgledalo srečanje, če bi bila njena drža sključena v lažni ponižnosti: stokala bi in vzdihovala, govorila, kako ni vredna in kako ne more sprejeti tako pomembne naloge itd. Če bi njeno držo vodil napuh, bi pogovor prav tako zašel v popolnoma drugačno smer: domišljala bi si, kako je pomembna in kaj vse bo naredila za Boga in svet. Marija pa vzravnana, z dvignjeno glavo priznava najprej svoj strah, negotovost in nemoč. Pokončna in odgovorna sprašuje, kaj naj stori, da bo zmogla spolniti nalogo, ki ji jo Bog zaupa. Takšnega človeka je lepo srečati. Ob njem veš, kje si in kaj lahko pričakuješ. Lahko se pogovoriš in v odnosu ni prostora za skrivalnice ali celo spletke.
Prvo povabilo današnjega praznika je torej, da nadaljujemo z vajo v vzravnanosti in jasnosti ob srečevanjih. Praznik in z njim tudi današnji odlomek pa govori še o nečem. Zakaj si je Bog zamislil, da mora biti njegova mati Marija od spočetja naprej brez madeža? Kje se brezmadežnost vidi oz. pozna?
Mislim, da smo iz 'brezmadežnosti' naredili abstraktno teologijo, s katero ne vemo ravno kaj početi. Če si zasluži poseben praznik, se mora kazati v vsakdanjem življenju. Kje naj bi se poznala, kaj konkretno naj bi pomenila? Ob padcu je človeka zaznamoval izvirni greh, ko se je v želji, da bi postal kakor Bog, Bogu uprl in nasedel hudiču. Od takrat je človekov razum omejen, čustvovanje pa hudo obremenjeno z zgrešenimi predstavami. Kot vemo, hudič še vedno vstopa predvsem skozi naš čustveni svet, ki potem še bolj zavaja razum, da ne vidimo in ne razmišljamo prav.
Marija je bila tega greha obvarovana. Njeno pokončnost ob srečanju z angelom lahko pripisujemo tako njenemu prizadevanju za svetost kot tudi njenemu brezmadežnemu spočetju. Da je bila brez madeža spočeta, se še posebej kaže v njenem jasnem razločevanju med njenim čustvenim doživljanjem in razumskim sklepanjem. Marija je bila sposobna prepoznati svoj strah. Znala ga je ubesediti. Angel jo je vzel zares in ji podal logičen odgovor. Ni ji rekel, da je nesmiselno, da se boji. Opogumil jo je in ji povedal, kako se bo vse zgodilo. Izvirni greh Marije ni zavedel, zato je zmogla izpolniti Božjo voljo.
Kaj pa mi? Res je, da smo bili pri krstu očiščeni izvirnega greha, vendar se premalo zavedamo, da hudi duh še naprej ustvarja zmedo prav tam, kjer smo bili ranjeni že po naših prednikih. Naš čustven svet je ranjen. Žal pa se prav z njim še vedno ne ukvarjamo dovolj. Tako kot smo ugotavljali ob vprašanju pokončnosti, da nas zanaša v lažno ponižnost ali napuh, nas pri soočanju s čustvi odnaša v dve skrajnosti. Na eni strani se vrtimo okrog čustev in rečemo, da takšni pač smo. Po drugi strani pa čustveni svet preziramo in zanikamo. To se v naših družinah odraža tako, da lahko nekdo s svojim doživljanjem terorizira celotno družino, drugi pa nima niti pravice spregovoriti, kaj ga boli. V nobenem primeru ni prostora za zdravo soočenje z doživljanjem. Ni sposobnosti za zdrav odmik od doživljanja in ovrednotenje, kaj je resnično in kaj ne, kaj izhaja iz ran v preteklosti in kaj je posledica trenutnega dogajanja.
Tako ostajamo ujeti v čustvene vozle preteklosti, ki jih sedanjost samo še krepi. Hudič ima proste roke, da ustvarja razdore med nami in slika sovražnike tam, kjer jih sploh ni. Ne upamo si spregovoriti o tem, kje smo ranjeni. Ne zmoremo razmišljati, kako naprej. Pravzaprav se pogosto zdi nesmiselno ukvarjati se s svojim čustvenim svetom. Praznik nas vabi, da se zavedamo, da je Bog celo svojo mater Marijo obvaroval pred izvirnim grehom, da bi se zmogla jasno soočati s svojim čustvenim svetom in odgovarjati na božja povabila.
Bog nam, kljub temu da nas ni obvaroval izvirnega greha, ponuja svojo milost v zakramentih, molitvi in premišljevanju božje besede, da bi zmogli biti vzravnani in jasni v njegovi službi. Na nas je, da vzamemo za res, kaj se nam dogaja. Soočajmo se tako s svojimi ranami iz preteklosti, kot tudi s trenutnimi konflikti. Užaljenosti in zamere zagotovo niso božje naročilo. Tudi v zagrenjenost nas ne rine Bog, ampak hudič. Vse to pa bomo mogli presegati le, če se bomo učili živeti v miru s svojim čustvenim svetom in bomo vzravnano stopali v odnose. Naj nam pri tem pomaga Marijin zgled in njena priprošnja.
