K čemu nas vabi današnji evangeljski odlomek? Pravi, da bo ob ponovnem Jezusovem prihodu tako kot ob Noetovih dneh. Na videz ne bo razlike med dvema, a vendar bo eden sprejet in drugi zavržen. O tem spregovori tudi v prispodobi o gospodarju in tatu, ki hoče vlomiti v hišo oz. v drugem prevodu namerava hišo spodkopati. Pravi naj bomo budni, da se to ne zgodi. Hkrati po ob tej priliki nakazuje, da gospodarju nič ne pomaga budnost, ker ne ve, kdaj bo prišel tat. Če bi vedel, bi čul. Zato dodaja budnosti tudi misel, naj bomo pripravljeni.
Dva pojma sta torej pred nami: budnost in pripravljenost. Kaj pomenita in kako naj ju živimo? V oporo nam je lahko prilika o desetih pametnih in nespametnih devicah. Spomnimo se, da so vse pospale. Razlika je bila, da so pametne imele olje s seboj, nespametne pa ne. Ni bilo mogoče čakati celo noč, da bo ženin prišel, lahko pa so se pripravile, da bodo imele olje, ko pride. Navzven so bile vse enake. Vse so podremale in zaspale. Vse so se prebudile, a ene so olje imele, druge pa ne. Bile so pripravljene na svatbo. Bile so budne in čuječe. Če je kazalo, da ga zmanjkuje, so si ga priskrbele.
Kje se v našem življenju kažeta budnost in pripravljenost? Vrnimo se k priliki o gospodarju in tatu. Ni mogoče čakati na tatu, ker je potrebno tudi počivati, lahko pa smo pripravljeni nanj, in sicer tako da postavimo hišo na skalo. Potem je tat ne more spodkopati. Budnost nam pomaga, da sproti preverjamo, ali so temelji še vedno trdni in čvrsto na skali.
Adventni čas razumem kot čas preverjanja, koliko smo res pripravljeni in kako skrbno varujemo temelje svojega življenja. Jezus je že prišel in nas osvobodil. Ali je naše življenje postavljeno na temelje svobode, ki nam jo prinaša On, ali pa smo se od tega oddaljili?
Spomnimo se, da smo preteklo nedeljo branili enega od temeljev, tj. spoštovanje nedotakljivosti človeškega življenja. Lahko smo veseli, da je še toliko zdrave pameti, da samomor ni izhod iz nobene stiske. Že ob tem pa se lahko vprašamo, ali smo kot kristjani ves čas priče veselja nad življenjem? Ali je naš pogled na trpljenje, ko nas drugi opazujejo, prepričljiv? Mogoče smo bili pred leti bolj pripravljeni na izziv evtanazije in samomora, ker pa je zmanjkovalo budnega spremljanja svojega življenja, pa danes že stojimo na majavih tleh. Advent nas sprašuje, ali bomo prihodnje leto zaradi budnosti bolj pripravljeni ali bomo zaspali.
Takšnih področij v naši veri je veliko: splav, istospolne zveze, trdnost naših zakonov, čistost pred zakonom. Kako globoko je naše življenje postavljeno na skalo, ki je Kristus in Evangelij? Ko govorimo, da je Jezus naš Odrešenik, se lahko vprašamo, ali svobodo odkrivamo v molitvi, odnosu z bližnjimi in Bogom ali pa bežimo v svet ekranov? Ali se znamo v Njem umiriti? Ali znamo preprosto sedeti drug ob drugem in se pogovarjati?
Adventni čas torej vidim kot povabilo, da preverimo našo pripravljenost, tj. ali je naše življenje postavljeno na trden temelj Evangelija na najrazličnejših področjih. Lahko jo preverimo tako, da se preprosto vprašamo, ali sta pri vseh pogledih na življenje naš temelj Jezus sam in Evangelij. Potem pa nam ostaja še vprašanje budnosti. Najbrž smo v kakšni stvari zaspali in smo spregledali, da je na enkrat naš temelj postal majav in sloni delno na mehki podlagi liberalnih pogledov, le delno pa na Božji besedi.
Če že civilna družba in njeni ustvarjalci kot je Slavoj Žižek ugotavljajo, da današnja družba potrebuje razmišljanje bolj kot kdaj prej, je prav, da se ustavimo in se vprašamo, ali smo kot kristjani zgled tega razmišljanja. Jezus nas vsako nedeljo vabi, da razmišljamo ob Božji besedi. Ali je ona temelj našega življenja? Ali smo budni, da ohranjamo pripravljenost na srečanje s Kraljem, ki prihaja?
