Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,25-28.34-36)

Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje

Že tretjo nedeljo poslušamo težke odlomke. Dvakrat nam božja beseda prinaša besede o koncu sveta, na nedeljo Kristusa Kralja pa smo brali o Jezusu, ki čaka na Pilatovo obsodbo. Razumemo lahko, da so takšna besedila povabilo, da se pripravimo na svoj konec. Na videz nelogično pa je, da z besedami o koncu sveta začenjamo adventni čas in novo Cerkveno leto. Mar ni adventni čas veselo pričakovanje Božiča? Zakaj torej besede o koncu?

V pomoč nam je pogled na mesto, kjer se nahaja današnji odlomek. V Lukovem evangeliju ga najdemo tik pred poročilom o Jezusovem trpljenju. Evangelist pravi, da je Jezus čez dan učil v templju, zvečer pa je odhajal prenočevat na goro, ki se imenuje Oljska. In vse ljudstvo je zgodaj prihajalo k njemu, da bi ga poslušalo v templju. Naslednje poglavje je že poročilo o zadnji večerji in križanju. O čem nam govori to mesto? Jezus je videl, da s svojim oznanjevanjem mnogih ni prepričal. Vedel je, da se bodo oblastniki dvignili proti njemu in učenci razbežali. Gledal je svoj konec in s tem opozarjal, da bo ta prišel za vsakega, vprašanje pa je, kako bo naj pripravljen. Videl je, da mnogi njegovega prihoda niso opazili, drugi se zanj niso zmenili, nekateri pa so mu nasprotovali. Ob tem nas želi spomniti, da ne glede na to, kako ga je kdo sprejel ali zavrnil, odrešenje prihaja. Ob koncu se bo vsakdo moral srečati z Njim.

Jezus poleg opozorila o koncu in svojem prihodu pravi: Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje. Lepa spodbuda, ki jo mogoče v grozi ob poslušanju, kakšen bo konec, spregledamo. Jezus ne želi poudariti groze in strahu, ampak spodbuja k pogumu. Pogumno naj se vzravnamo in dvignemo glave, ker nam pripravlja odrešenje. Kaj to pomeni?

Spomnimo se nekaj svetopisemskih likov, za katere bi lahko rekli, da so se vzravnali in stopili do Jezusa. Pomislimo na cestninarja Mateja, ki ga je Jezus poklical. Ta je vstal in šel za njim. Potem je obedoval z njim, farizeji pa so se nad tem zgražali. A oba ostajata pokončna, tako cestninar kot Jezus. Ta jasno pove, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.

• Ali pa se spomnimo Zaheja, kako je stekel naprej in splezal na divjo smokvo, da bi videl Jezusa, kajti moral bi iti tam mimo. Ko so ljudje godrnjali, zakaj Jezus je z grešniki, je Zahej vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.«
• Spomnimo se tudi slepega berača Bartimaja, ki je, ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil. Ko ga je Jezus poklical, je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. 
• Omenjeni liki nam govorijo o pokončni drži in pogumnem iskanju Odrešenika. Današnji odlomek tudi nas po Jezusu spodbuja, da se prebudimo. Želi, da ne pozabimo na svoj konec in na odrešenje, ki nam je pripravljeno. Ne želi, da obupujemo nad svetom, ki nas obdaja, ne nad svojo grešnostjo. Vabi nas, da tako kot so mnogi tekli k njemu in v njem našli življenje, tudi mi dvignemo glave in se vzravnamo.

Kaj pomeni dvigniti glave in se vzravnati? Danes žal to pogosto razumemo kot samozadostnost, da nikogar ne potrebujemo. Poznamo torej napuh ali obup. Pomislimo, kako hodimo po svetu. Kako lepo je, če človeka lahko pogledaš v oči, če se ti nasmehne in te lepo pozdravi. Ali ni že pri otrocih težava, da bi pozdravili? Najbrž vidijo v odraslih, da ostajamo v svojem svetu, ne vidimo bližnjih, se žremo zaradi tega ali onega, ali pa smo sami sebi zadostni. Adventni čas naj torej začnemo s preprosto vajo, ki se imenuje: vzravnajte se in dvignite glave. Ni razloga za obup, zagrenjenost, živčnost ... Odrešenje je pred nami. Ni razloga za strah in trepet. Jezus nam pripravlja odrešenje.

Ko si bomo torej prizadevali za dvignjeno glavo in vzravnanost, nas bo najbrž vleklo tudi v nasprotno držo. Z njo prihajajmo pred Jezusa, ki prihaja, in kakor Bartimaj prosimo: Sin Davidov, usmili se me! Adventni čas je čas za premislek, zakaj ne moremo biti veseli in pokončni. Ko si želimo srečanja z Jezusom, ne pozabimo, da hodi ves čas med nami v naših sestrah in bratih. Tam naj ga srečujemo z dvignjeno glavo in prijaznim pozdravom.

Začetek adventnega časa razumem kot povabilo, da se torej vzravnamo in dvignemo glave, ne v napuhu ampak v ponižni prošnji po odrešenju, kakor cestninarja Matej in Zahej ali kakor slepi berač Bartimaj. Vsi so se vzravnali v jasni zavesti svojega greha. Naj hodimo po svetu vzravnani, z dvignjeno glavo in prijaznostjo. Naj nas vodi želja po življenju, po odrešenju, po veselju. Le tisti, ki so tako hodili, so srečali Jezusa. Naj bo takšen naš advent. Odrešenje nam je pripravljeno, naj ga pogumno iščemo, vzravnano in z jasnim pogledom.