Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,39-45)
Ko sem razmišljal ob današnjem evangeliju, mi je prišlo na misel, da si Marijinega življenja ne moremo predstavljati brez odlomka, ki smo ga pravkar slišali. Kako to? Saj govori o preprostem obisku pri sorodnici Elizabeti. Pa vendar, če se malo ustavimo, bomo videli, da so bile takrat sorodstvene vezi močnejše kot danes. Živeli so v razširjenih družinah. Samo srečanje sorodnic po krvi torej ne igra pomembne vloge. Preseneča pa, da se je Marija iz domačega, vernega okolja povzpela v gore v mesto na Judovem. Odhitela je k starejši sorodnici, ne vrstnici. Iskala je sorodno dušo. Takoj, ko se je zavedela, da bo mati Odrešenika, je poiskal Elizabeto, da bo z njo podelila svojo najglobljo izkušnjo. Vedela je, da te ne bo mogla živeti sama. Bog ve, kolikokrat sta se kasneje še srečali. Lahko si predstavljamo, da sta se srečevali in v veri delili najgloblje izkušnje. To je verjetno temeljno sporočilo današnjega dogodka, brez katerega bi v Marijinem življenju manjkalo nekaj bistvenega.
Kaj se je torej zgodilo pri tem preprostem srečanju? Marija se zaveda, da potrebuje za svojo duhovno izkušnjo podporo v nekom, ki jo bo razumel. V veri zasluti, da je sorodnica Elizabeta tista, ki jo bo razumela in v globini srečala. Odpravi se na pot, ki zagotovo ni bila ravno lahka. Ko se sreča z Elizabeto, si v globini in izredni nežnosti podelita najlepše in najskrivnostnejše doživljanje.
Današnji evangelij nam govori, kako je za vero pomembno srečevanje in gradnja občestva. Če smo prve nedelje v adventu razmišljali, kaj naj storimo v sebi, pa nas današnja nedelja žene v srečanje z bližnjim. Vere ni mogoče živeti brez srečevanja in ustvarjanja živega občestva, kjer je prostor za podelitev najglobljih doživetij in prostor za preverjanje svoje usmeritve.
Naša vera in Cerkev v Sloveniji je v krizi tudi zato, ker ni živih občestev. Povojni čas nas je ustavil v srečevanju. Različna druženja in vse karitativne dejavnosti so bile prepovedane. Vero je moral slovenski vernik živeti za zidovi, brez resničnega srečevanja in podelitve. Ni je bilo mogoče živeti dejavno, ker je bila vsaka organizirana pomoč prepovedana.
Ko pa smo stopili v svobodo, smo ostali prav tam. Razen nekaj nekoristnih teženj, da bi bili politično glasni, ni bilo nič resnično živega. Pozabili smo, da naša vera raste iz globokega srečevanja, podelitve in zaupnih odnosov. Vera najprej potrebuje potrditev v živem občestvu, mi pa smo se kvečjemu zagnali v prepričevanje drugače mislečih. Po drugi strani pa smo ostali zaprti vase. Našo vero hromita individualizem in nezaupanje.
Zaradi nemoči smo se verjetno še prepričali, da je to, kar živimo, dovolj. Vero smo zaprli v župnije, ki počasi a vztrajno umirajo. Ostali smo pri zakramentalizmu, ostaja le obhajanje zakramentov brez življenja. Bog ne daj, da bi se podali kakor Marija na drugi konec, v gore, da bi srečali enakomisleče, da bi podelili svojo izkušnjo in jo skupaj živeli.
Kakorkoli že nam današnji evangelij govori, da je vero mogoče živeti le v iskanju skupne poti s tistimi, ki to pot iščejo. Ne zadošča niti osebno poglabljanje, niti zaprtost v krog domačih. Potrebno je iskati domače v veri. Vera ni izgradnja lastne popolnosti, nekakšen intimizem. Vera je skupno iskanje v občestvu.
Marija je med svojimi sorodniki, v krogu katerih je živela, zagotovo lahko našla oporo za tradicionalno vero. Ni pa našla opore za novo pot. Zato je odhitela na pot v gore. Hkrati pa ni mislila le na svojo vero. Ni se vrtela okrog sebe. Želela je biti v oporo sorodnici Elizabeti, da bi tudi ona zmogla zaupati Bogu. Naj zadnji dnevi priprave na božične praznike minevajo v prizadevanju, da stopamo iz sebe k bližnjemu v prizadevanju, da bosta rasli njegova in naša vera.
