Ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, kajti ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, kajti ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,1-12)

Blagri, pot do tistega, kar v globini iščemo

Včeraj smo v Predosljah pri Kranju uradno odprli Hišo prostovoljstva. Na poti domov smo se zvečer ustavili še na Žalah, na grobu naših brezdomcev. Pokopališče je bilo polno gorečih sveč. Ob grobovih se je razlivala posebna tišina. Kako lepo je bilo pogledati na mogočen spomenik, nekdaj grob sester karmeličank iz Sore, ki smo ga prejeli prek škofije. Na njem je bil napis: »Vincencijevi. Pri tebi, Oče, smo našli dom, po katerem smo hrepeneli in ga tako zelo iskali.« Potem smo obiskali še grobove lazaristov, mojega pokojnega strica, duhovnika, in sester usmiljenk ter Marijinih sester. Iz vsega je vela nekakšna mogočna in tiha neskončnost.

Zdi se, da ljudje drvimo iz dneva v dan. Skrbi, delo, obveznosti, odnosi, težave … Vedno znova je še nekaj, kar je treba urediti. V vsem tem nas življenje tako hitro posrka vase, da skoraj pozabimo, kaj pravzaprav nosimo v sebi. Ob takšnem prazniku, kot je današnji, pa se lahko za trenutek ustavimo in začutimo, da nismo ustvarjeni samo za vsakdanje skrbi. V nas je hrepenenje po nečem mnogo večjem. Po miru, ki ne mine. Po ljubezni, ki ne razočara. Po domu, ki ga ne moremo izgubiti. Po večnosti.

Mar ni o tej neskončnosti govoril Jezus, ko je učencem oznanjal blagre? Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor žalostnim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor miroljubnim ... To so bile obljube, ki so jim svetniki verjeli. Verjeli so, da bodo našli mir, pravičnost, tolažbo, usmiljenje, svojo pravo podobo Božjih otrok in končno nebeško kraljestvo prav tam, kjer jih obljublja Jezus. Vedeli so, da vsega tega ne bodo dosegli po lažji poti, ampak v naporu in znoju, v odpovedovanju sebi, v zaupanju Bogu, v življenju, predanem ljubezni in resnici.

Po vsem tem hrepenimo tudi mi. Vsi bi radi mir. Pogosto ga iščemo tako, da mora biti vse po naše, da mora drugi popustiti, se spremeniti, priznati, da imamo prav. Vsi smo lačni in žejni pravice, a bi jo radi dosegli na silo! Drugega bi prepričali, ga premagali, mu dokazali njegovo zmoto. Vsi bi radi bili ljubljeni, sprejeti in vredni. Toda kako pogosto skušamo svojo vrednost dokazati s tem, da smo boljši od drugih, da nas drugi opazijo, priznajo in cenijo. Vedno znova pa pozabljamo, da smo že Božji otroci, da nam naše vrednosti ni treba izsiliti. Vsi potrebujemo usmiljenje, toda kako težko ga sprejemamo! Raje obtožujemo sebe in druge, se vrtimo okoli krivic in napak, kakor da bi verjeli, da je mogoče odpustiti, vstati in začeti znova. Radi bi sadove blagrov, otepamo pa se poti, ki vodi do njih.

Radi bi mir, a se težko odpovemo svojemu prav. Radi bi usmiljenje, a težko odpustimo. Radi bi bili Božji otroci, a se še vedno dokazujemo pred drugimi. Radi bi neskončnost, a se oklepamo minljivih stvari.

Svetniki niso bili brez teh težav. Niso bili ljudje brez strahu, jeze, prizadetosti in želje po priznanju. Toda verjeli so, da Jezus pozna pot v polno življenje bolje od njih samih, zato so vedno znova vstajali, se spreobračali in se trudili obleči novega človeka. To je tudi povabilo današnjega praznika: da bi si upali verjeti blagrom, da bi si upali opustiti stare načine, s katerimi iščemo srečo, in stopiti na Jezusovo pot.

Včeraj smo odprli hišo, ki naj bi mladim in prostovoljcem pomagala živeti za druge. Zvečer pa smo stali ob grobu ljudi, ki so vse življenje iskali svoj dom. Oboje nas je spomnilo, da je človekovo najgloblje hrepenenje pravzaprav hrepenenje po domu pri Očetu.

Tisti napis na grobu naših brezdomcev velja za vse nas: »Pri tebi, Oče, smo našli dom, po katerem smo hrepeneli in ga tako zelo iskali.« Jezus že danes vabi na pot blagrov, da bi se tudi za nas nekoč lahko izpolnile te besede.