Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Marijino vnebovzetje, praznik njenega življenja

Današnji praznik – Marijino vnebovzetje, je nekakšen povzetek Marijinega življenja. Gre za praznovanje njene vere. Na misel mi prihaja, da so včasih ljudje bolj znali praznovati. Kmečko delo je prinašalo veliko naporov, a ko je bilo končano, se je tudi praznovalo. Tako je bilo spravilo pridelka vedno praznik, podobno tudi koline. Mislim, da tega danes skoraj ne poznamo, saj se vse le kupuje in prodaja, delo pa je nekakšna obveza. Včasih pa se je praznovalo opravljen napor in zahvaljevalo za božji blagoslov, ki je dal sad.

Marijino vnebovzetje vidim kot takšen praznik. Po napornem, a lepem življenju, polnem božjega blagoslova, lahko praznujemo z njo, ki je bila vzeta v nebesa. To je praznik njenega zavzetega prizadevanja, da bi na vsakem koraku živela iz vere.

Preteklo nedeljo smo videli, kako je bila na preizkušnji Petrova vera. Ko se je Jezus po vodi približal učencem sredi jezera, se je Peter odločil, da bo tudi on hodil po vodi. A valovi so ga prestrašili. Ob tem odlomku smo se spomnili treh vidikov vere, o katerih je govoril Jezus v priliki o zakladu, o trgovcu, ki išče lepih biserov in o mreži. Vera je dar, je iskanje in tveganje.

Te vidike vere je v polnosti uresničila Marija. Nagrada za njeno zavzeto življenje je vnebovzetje. Obhajanje tega praznika je praznovanje njenega napornega 'dela', ki ga je opravila z veseljem in v popolnem zaupanju Bogu.

Današnji odlomek, ki govori o srečanju med Marijo in teto Elizabeto, je odraz njene hvaležnosti za vse, kar ji je storil Bog. Poveličuje Ga, tj. slavi, ker ji je storil velike reči. Govori tudi o tistem, kar se ji v življenju še ni zgodilo. Marsičesa tudi potem ni doživela. Res je, da se je Bog sklonil k njej in jo povišal, da je postala božja mati. A mogočnih pred njo ni ponižal in ni razkropil tistih, ki so bili napuhnjenih misli. Bežati je morala v Egipt, ker je kralj Herod stregel po življenju njenemu otroku. Z Jezusom je doživljala nasprotovanje in preganjanje, nazadnje pa celo Njegovo sramotno smrt na križu. In vendar je njeno življenje ena sama hvalnica Bogu, ki se nanjo ozira in jo spremlja. Za Marijo je vera najprej neprecenljiv dar. Njeno življenje je zahvaljevanje za zastonjski dar vere, zaradi katerega lahko okuša Božjo dobroto.

Marija pa vere ne živi le kot slavljenje in zahvaljevanje. Lahko si predstavljamo, da je bila v veri ves čas 'na preži'. Spraševala se je, kaj od nje pričakuje Bog. A ni čakala! Živela je polno. Zato se je zaročila z Jožefom. Ker je bila pozorna na božje namige, je lahko ob angelovem oznanjenju tako modro reagirala. Angela je preprosto vprašala, kako se bo to zgodilo, ko moža ne pozna. Ko ji je predstavil božji načrt, ga je brez težav sprejela. Ker je bila ves čas iskalka, so se njene misli hitro povezale z božjimi.

Tudi kasneje jo vidimo kot tisto, ki je vero doživljala kot neprestano iskanje. Normalno ji je bilo, da sta z Jožefom bežala v Egipt. Ko sta bila z Jezusom pri dvanajstih letih v templju, je doživela mučno iskanje. Po treh dneh, jima je otrok rekel: »Kaj sta me iskala?« Marija je vse to shranila v svojem srcu in razmišljala. V Kani je bila pozorna na pomanjkanje vina, zato je prosila Jezusa, naj kaj ukrene. Vera za Marijo je torej neprestana pozornost na vsakodnevna dogajanja in iskanje pravih odgovorov.

Njena vera pa je hkrati tudi stalno izročanje sebe in vsega, kar počenja, v Božje roke. Tako je znala spustiti iz rok svoje načrte z možem. Želela si je družine, kot jo imajo drugi. Ko ji je Bog prekrižal načrte, je brez obotavljanja sprejela Njegov načrt z besedami: »Zgodi se!« Tako je v Kani na Jezusovo zavrnitev, da njegova ura še ni prišla, odreagirala modro in rekla svatom: »Karkoli vam poreče, storite!« Pogumno je vztrajala s Sinom in ga spremljala. Nazadnje pa je pod križem iz njegovih rok sprejela skrb za Janeza in za vso Cerkev. Njeno življenje je vse dni vodila misel, naj se zgodi Božja volja.

Tri vidiki vere, o katerih smo govorili pretekle nedelje, je Marija v polnosti živela. Njena vera je:

• eno samo zahvaljevanje za božji dar vere in življenja.
• neprestano iskanje odgovorov, s katerimi bi mogla uresničiti, kar v danem trenutku od nje pričakuje Bog.
• izročanje življenja v Božje roke. Vodila jo je misel, ki jo je izrekla svatom: »Karkoli vam poreče, storite.«

Marijino vnebovzetje je torej praznik njene vere. Je praznovanje sadov trdega, a veselega življenja po veri, ki je bilo vedno zahvaljevanje, iskanje in izročanje. Naj bo tudi nam v spodbudo!