Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, ki ga je ljubil, ter reče materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)
Ko se ob Žalostni Materi Božji zbiramo na kvatrnico, nas najprej nagovori podoba Marije pod križem. Ob njej ne moremo mimo trpljenja. Ne gre samo za bolečino ob smrti njenega Sina, ampak za držo, s katero je znala križ in bolečino nositi skozi vse življenje. Njena žalost je ni vodila v obup, ampak v vedno globlje zaupanje.
Ker ob kvatrnici že vrsto let prosimo za prenovo Cerkve na Slovenskem, sem tokrat pomislil, kako nas Marija uči nečesa, kar Cerkev in vsak od nas zelo potrebuje: uči nas dialoga. O tem nam govori tudi okrasitev cerkve. Najbrž ste v glavnem oltarju že opazili orgelske piščali. Res je, da nas spominjajo na letošnjo lepo pridobitev za našo cerkev – orgle. A ob njih tudi ni težko razmišljati o dialogu.
Piščali so različne, kakor smo si med seboj različni ljudje. Glasbe ni mogoče ustvariti samo z enim tonom, toda tudi množica tonov še ne pomeni lepe melodije. Šele ko se različni glasovi med seboj uskladijo, nastane nekaj lepega. Tako je tudi z nami. Za harmonijo ni odločilno, kdo je večji, ampak kako se znamo slišati in v dialogu prihajati skupaj.
Pogovarjati se je lepo, dokler se razumemo. Ko postane težko, bi včasih najraje zbežali. Poslušati ni vedno lahko. O težkih stvareh raje molčimo. Če drugega ne razumemo, ga hitro sodimo s predsodki. Tudi dialog ima svoje križe. Poglejmo, kaj nas o njem uči Marija.
Prvo, kar lahko vidimo pri Njej je, da dialog začenja z vprašanjem, ne s sodbo. Pri oznanjenju vpraša angela: »Kako se bo to zgodilo?« Ne reče: To je nemogoče. Pa tudi slepo ne prikima. Vpraša, ker želi razumeti. Podobno se odzove, ko po treh dneh najde dvanajstletnega Jezusa v templju: »Otrok, zakaj si nama tako storil?« Imela bi vse razloge za jezo, pa vendar začne z vprašanjem: Zakaj?
Mi pa dostikrat ne vprašamo: Zakaj tako misliš? Kaj si doživel? Kaj mi želiš povedati? Že vnaprej vemo, kaj drugi misli in kakšen je. In ko ni več vprašanj, pogosto ni več dialoga.
Drugo: Marija zna govoriti, zna pa tudi molčati. V evangelijih govori presenetljivo malo. Toda njen molk ni prazen ali iz užaljenosti. Je molk človeka, ki posluša in premišljuje. Za dialog je potreben preprost vrstni red: vprašati, poslušati, premišljevati in potem odgovoriti. Mi pa imamo pogosto odgovor pripravljen, še preden je drugi nehal govoriti.
Tretje: dialog pomeni zdržati tudi takrat, ko drugega ne razumemo. Ko Jezus v templju reče: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« evangelij pove: »Nista razumela besed, ki jima jih je rekel.« Marija ne napade, ne očita in tudi ne pobegne. Besede shrani in premišljuje v svojem srcu.
Danes težko prenesemo, da drugega ne razumemo. Ali ga hočemo takoj prepričati ali pa se umaknemo. Marija pokaže, da je mogoče tudi drugače: premišljuje, da bi razumela. V njej je prostor za nekaj, česar še ne razume, in prav ta prostor je potreben za pravi dialog.
Četrto: cilj dialoga ni zmaga, ampak resnica. Marija pri oznanjenju ne išče, kako bi obveljala njena volja. Išče, kaj od nje pričakuje Bog. Zato lahko na koncu reče: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« To je drugače od mnogih naših pogovorov, v katere pogosto vstopamo zato, da bi dokazali, da imamo prav.
Marija pa išče, kaj je res in kaj želi Bog. Sprašuje se, kaj mora morda spremeniti sama. Ve, da dialog ni v tem, da vztraja pri svojem, ampak da skupaj z bližnjim išče resnico. Lep primer takšnega iskanja je svatba v Kani Galilejski. Opazi stisko in reče Jezusu: »Vina nimajo.« Ne obtožuje in ne dela drame. Ko ji Jezus odgovori z besedami, ki zvenijo precej odrezavo, se ne užali in ga v nič ne sili. Služabnikom reče: »Kar koli vam reče, storite.« S tem nam lepo pokaže, da je zanjo najpomembnejše poslušati Boga. Marija nas ne uči tehnike pogovora, ampak drže: vprašati, poslušati, premišljevati in iskati resnico. Pri vsem pa ji je najpomembnejše, da išče Božjo voljo.
Danes imamo več možnosti za komunikacijo kot kadar koli prej. Veliko govorimo, pišemo in komentiramo, pa se najbrž bolj malo pogovarjamo. Resničen dialog se začne šele, ko hočemo slišati, kar nam želi drugi povedati, in ko dopuščamo možnost, da bom morali po pogovoru tudi sami kaj spremeniti.
Praznik Žalostne Matere Božje pa nas vabi, da naredimo še en korak in se vrnemo pod križ. Tam kjer skoraj ni več besed, se Marijina šola dialoga dopolni. Sina ne more rešiti, njegove bolečine ne more odstraniti in marsičesa najbrž tudi ne more razumeti. Lahko pa ostane!
Evangelij pravi: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati …« Marija stoji. Ne pobegne, ne razlaga in ne ponuja lahkih odgovorov. Preprosto ostane ob Njem. Morda je prav to najtežja oblika dialoga: ko ne veš, kaj reči, ko ne poznaš odgovora, ko človeku ne moreš odvzeti njegove bolečine in ga ne moreš spremeniti. Lahko pa ostaneš.
Bližnji ne potrebuje vedno naših razlag in rešitev. Potrebuje pa človeka, ki bo zmogel biti ob njem. Morda je to ena od drž, ki jih mora znova odkrivati tudi Cerkev. Ni potrebno, da vedno razlaga in brani svoj prav. Najbrž bomo kristjani dostikrat več naredili, če bomo znali najprej vprašati, potem poslušati, premišljevati, zdržati nerazumevanje in ostati ob človeku.
Marija je to zmogla, ker je zaupala Bogu. V pogovoru ji ni bilo potrebno zmagati. Znala je stati trdna in sprašujoča tudi pod križem.
Naj nam Žalostna Mati Božja pomaga ustvarjati prostor dialoga, da bomo znali vprašati, poslušati in iskati resnico. Kadar ne bomo razumeli in ne bomo vedeli, kaj reči, naj nas nauči, da bomo znali utihniti in ostati ob drugem.
