Kaj hoče reči Jezus, ko nas vabi, naj postanemo kakor otroci, če hočemo vstopiti v nebeško kraljestvo? Kaj je značilno za otroka?
Zaupanje - Otrok zaupa svojim staršem brez preračunavanja. Verjame, da bo zanj poskrbljeno. Jezus nas vabi k takemu zaupanju v Boga: k veri, da je On z nami, tudi kadar ne razumemo vsega. To zaupanje je nasprotje strahu in samozadostnosti.
Odprtost - Otrok se uči, posluša, sprašuje, sprejema novo. Ni zakrknjen v svojih mnenjih. Jezus ceni to odprtost srca, ki omogoča, da Božja beseda v nas raste.
Iskrenost - Otrok ne zna dolgo skrivati resnice o sebi: če je vesel, to pokaže; če ga boli, joče … Jezus ceni to pristnost. Biti kot otrok pomeni živeti brez pretvarjanja, brez mask, v resnici o sebi in o Bogu.
Ponižnost - Otrok starše občuduje, ne tekmuje z njimi. Najpomembnejše mu je, da sta mami in očka ob njem. Jezus vidi veličino prav v tej ponižnosti, ki dopušča, da v nas raste Bog, ne naš ego.
Odvisnost in ranljivost - Otrok ve, da sam ne zmore in se tega ne sramuje. To je nasprotje sodobne samozadostnosti. Jezus ceni tiste, ki znajo priznati, da potrebujejo bližnje in Boga.
Veselje in čudenje - Otrok zna videti lepoto v majhnih stvareh. To čudenje nad življenjem ustvarja bližino z Bogom. Kdor zna občudovati, je odprt za skrivnost svetega.
Ko nas torej Jezus vabi, da se ponižamo kakor ta otrok, da si dovolimo zaupati, biti odprti in vztrajni v čudenju – da bi mogli vstopiti v logiko nebeškega kraljestva, kjer ne šteje moč ampak ljubezen. Z blagri nas izziva, da vstopimo na pot otroške duše, ki se ne neha vzpenjati, a hkrati sprejema padce kot nekaj najbolj običajnega. O tem, kaj pomeni biti kakor otrok, rad razmišljam ob njegovem razvoju pri risanju. Saj vsi poznamo, kako začenja otrok svojo 'umetniško pot'. Najprej noben list ni dovolj velik. A otrok je ponosen na črte, ki letijo od enega konca do drugega. Počasi, počasi lovi širino lista. Ob tem se ne obremenjuje. On ustvarja! Postopoma začne upodabljati ljudi, ki so vsi enaki. A je ponosen, da je narisal celo družino. Tako raste v obvladovanju risanja. Do kod bo prišel, ve samo Bog. Starši se ob tem veselijo razvoja in ga spodbujajo k ustvarjanju. Običajno se nad to potjo nihče ne zgraža.
Pot svetosti razumem kot prav takšno pot nas 'večjih božjih otrok'. Otroško zaupanje Bogu, da nas razume, ko ne uspemo narediti vsega 'do roba', je prvi temelj te poti. Otroška neustavljivost oz. odprtost za vedno nova spoznanja pa drugi. Pot spreobračanja in rasti ni nikoli dokončana. To je pot otroka, pot božjih otrok in pot blagrov. Ne zahtevajmo od sebe popolnosti, a se hkrati ne ustavimo na poti rasti. Bodimo sočutni do sebe in drugih, a ne opustimo hrepenenj po neskončno lepem. Naj nam zaupanje, da je Bog z nami in se nas veseli kot mati otroka, daje vedno nov zagon na poti svetosti.
