Ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, kajti ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, kajti ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,1-12)
Jezusov nagovor, ki smo ga pravkar slišali, nas najbrž vedno znova izziva s svojo nenavadno logiko. Mislim, da težko izstopimo iz logike tega sveta v svet blagrov. Ko razmišljamo o svetosti, se najbrž zavrtimo na eni strani okrog vprašanja grehov ter na drugi okrog popolnosti. Jezus pa nas vabi, da vstopimo v nek drug miselni svet, ki se nam tako rad vedno znova izmuzne. Da bi nam njegovo razmišljanje postalo bližje, sem se ustavil ob naslednjem odlomku: »Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.«« (Mt 18,1-5)
Kaj hoče reči Jezus, ko nas vabi, naj postanemo kakor otroci, če hočemo vstopiti v nebeško kraljestvo? Kaj je značilno za otroka?
Zaupanje - Otrok zaupa svojim staršem brez preračunavanja. Verjame, da bo zanj poskrbljeno. Jezus nas vabi k takemu zaupanju v Boga: k veri, da je On z nami, tudi kadar ne razumemo vsega. To zaupanje je nasprotje strahu in samozadostnosti.
Odprtost - Otrok se uči, posluša, sprašuje, sprejema novo. Ni zakrknjen v svojih mnenjih. Jezus ceni to odprtost srca, ki omogoča, da Božja beseda v nas raste.
Iskrenost - Otrok ne zna dolgo skrivati resnice o sebi: če je vesel, to pokaže; če ga boli, joče … Jezus ceni to pristnost. Biti kot otrok pomeni živeti brez pretvarjanja, brez mask, v resnici o sebi in o Bogu.
Ponižnost - Otrok starše občuduje, ne tekmuje z njimi. Najpomembnejše mu je, da sta mami in očka ob njem. Jezus vidi veličino prav v tej ponižnosti, ki dopušča, da v nas raste Bog, ne naš ego.
Odvisnost in ranljivost - Otrok ve, da sam ne zmore in se tega ne sramuje. To je nasprotje sodobne samozadostnosti. Jezus ceni tiste, ki znajo priznati, da potrebujejo bližnje in Boga.
Veselje in čudenje - Otrok zna videti lepoto v majhnih stvareh. To čudenje nad življenjem ustvarja bližino z Bogom. Kdor zna občudovati, je odprt za skrivnost svetega.
Ko nas torej Jezus vabi, da se ponižamo kakor ta otrok, da si dovolimo zaupati, biti odprti in vztrajni v čudenju – da bi mogli vstopiti v logiko nebeškega kraljestva, kjer ne šteje moč ampak ljubezen. Z blagri nas izziva, da vstopimo na pot otroške duše, ki se ne neha vzpenjati, a hkrati sprejema padce kot nekaj najbolj običajnega. O tem, kaj pomeni biti kakor otrok, rad razmišljam ob njegovem razvoju pri risanju. Saj vsi poznamo, kako začenja otrok svojo 'umetniško pot'. Najprej noben list ni dovolj velik. A otrok je ponosen na črte, ki letijo od enega konca do drugega. Počasi, počasi lovi širino lista. Ob tem se ne obremenjuje. On ustvarja! Postopoma začne upodabljati ljudi, ki so vsi enaki. A je ponosen, da je narisal celo družino. Tako raste v obvladovanju risanja. Do kod bo prišel, ve samo Bog. Starši se ob tem veselijo razvoja in ga spodbujajo k ustvarjanju. Običajno se nad to potjo nihče ne zgraža.
Pot svetosti razumem kot prav takšno pot nas 'večjih božjih otrok'. Otroško zaupanje Bogu, da nas razume, ko ne uspemo narediti vsega 'do roba', je prvi temelj te poti. Otroška neustavljivost oz. odprtost za vedno nova spoznanja pa drugi. Pot spreobračanja in rasti ni nikoli dokončana. To je pot otroka, pot božjih otrok in pot blagrov. Ne zahtevajmo od sebe popolnosti, a se hkrati ne ustavimo na poti rasti. Bodimo sočutni do sebe in drugih, a ne opustimo hrepenenj po neskončno lepem. Naj nam zaupanje, da je Bog z nami in se nas veseli kot mati otroka, daje vedno nov zagon na poti svetosti.
