Ko se je Jezus prikazal svojim učencem in z njimi jedel, reče Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta.« Zopet v drugo mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« V tretje mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in odgovori mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo proslavil Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hodi za menoj!« (Jn 21,15-19)

Ali me ljubiš bolj kot tile?

Srečanje med Jezusom in učenci, o katerem smo danes slišali, se je zgodilo po vstajenju. Torej je za Petrom že izkušnja trikratne zatajitve. Spomnimo se, kako je Jezusu zatrjeval, da ne sme trpeti in da je zanj pripravljen dati celo življenje. Ko pa je hotel videti, kaj se z njegovim Učiteljem dogaja pri Pilatu, ga je trikrat zatajil. Zbal se je namreč, da ne bi prejeli še njega.

Oba torej vesta, kaj se je zgodilo, tako Jezus kot Peter. Kljub temu Jezus navihano vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj ko tile?« Čeprav ga je Peter zatajil, postavlja Jezus druge učence na drugo mesto. Poleg tega jih še nekoliko ironično poimenuje z besedo tile. Zdi se, da je hotel Petra izzvati. Petru očitno to ni težko. To je v njegovi naravi. Vedno je moral biti pri besedi prvi.

Jezus torej izziva, Peter pa brez zadrege ponosno in zvito odgovarja: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« V odgovor ne vpleta svojih prijateljev niti ne reče, da ga ljubi bolj kot oni. Zavzeto in jasno pa pove, da je 'itak' jasno, da ga ljubi.

Če se ustavimo samo ob vprašanju ljubezni, ne glede na to, da ima Jezus s Petrom še druge načrte, razmislimo, kako ljubezen pogosto razumemo. Najbrž bi jo opredelili nekako tako: všeč si mi in rad sem s teboj. Lahko bi rekli, da gre za podobno predstavo, kot o tem, ali imaš rad čokolado. Imeti rad oz. ljubiti največkrat razumemo kot: všeč mi je, rad jo pojem. Ko smo starejši, pa bi mogoče dodali, da ljubiti pomeni še potrpeti, ko ti nekaj ni všeč.

Jezus ljubezni vsekakor ne razume tako, ampak Petra vabi k skupnemu delovanju. Svoje vprašanje nadgradi z naročilom: »Pasi moje ovce«. Ljubezen torej razume kot zavzeto sodelovanje v istem poslanstvu. Ljubiti torej pomeni tudi delovati skupaj z istim ciljem. Če je Jezus prišel, da je zbral izgubljene Izraelove ovce, je sedaj nadloga Petra, da jih pase naprej.

Jezus dodaja še eno zahtevo ljubezni. Spregovori o Petrovi predstavi o ljubezni, ki je bila vedno precej samovoljna. Zato mu pravi: »Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« Petra opozarja, da ljubezen zahteva izredno zaupanje. Če hoče trditi, da ga ljubi, se mu mora tudi popolnoma predati, mora mu zaupati.

Prav zaupanje pa je bilo vedno njegova šibka točka. Spomnimo se, kako je hotel prvi hoditi po vodi, ko se jim je Jezus približal po morju. Ker je zdvomil, se je začel utapljati. Ne nazadnje tudi v sodni palači ni zaupal, da ga bo Bog rešil, zato se je zlagal, da Učitelja ne pozna. Ko je bil v viharju, je prebudil Jezusa v strahu, da se bodo potopili. Skratka zaupanje je bila njegova šibka točka. Jezus ga na to spomni, hkrati pa verjame vanj. Verjame, da lahko premaga nezaupanje, zato ga povabi: »Hodi za menoj!«

Jezusov opomin in spodbuda Petru velja tudi nam. Mislim, da v ljubezni vse preveč ostajamo ujetniki samih sebe. Največkrat nam pomeni ljubiti, biti z nekom, dokler ti paše, pa naj bo to tako, da se v njem izgubimo ali pa da ostajamo strogo pri svojih predstavah in željah. Ljubiti pa, kot smo videli v Jezusovem izzivu, ki ga daje Petru, pomeni biti soudeležen v skupnem poslanstvu, zaupati in hoditi skupaj.

Seveda gre tu za odnos med Petrom in Bogom. Bogu moramo popolnoma zaupati. Kaj pa človeku? Ne, človek je le človek. Vendar kako pa nam Bog govori? Mar ne tudi po bližnjem? Torej če bližnjemu sledim, ko išče resnico, sledim Bogu. Resnično ljubiti bližnjega pomeni, da skupaj hodiva za Jezusom v iskanju Resnice in dobrega. Ko me drugi izziva v nekaj, kar mi ni domače, a čutim, da ima prav, se mu moram prepustiti. Torej je prava ljubezen do bližnjega tesno povezana z ljubeznijo do Boga. Boga naj bi torej skupaj odkrivala in se mu prepuščala. Kadar ima drugi božjo besedo v sebi, se mu moram prepustiti. Če ne, ostajava ujetnika sebičnosti in lastnih predstav. Zato tudi za naše odnose pomeni, da moramo dovoliti, da nas drugi opaše in odvede tudi, kamor ne bi radi šli. Ljubiti torej pomeni zaupati in skupaj hoditi za Jezusom.

Ljubezni brez intenzivnega zaupanja ni. Začenja se pri ljubezni do Boga. Če hočemo vedeti, kako naj ljubimo bližnjega, se moramo učiti prepuščati Bogu in njegovim načrtom. V želji, da bi sledili Bogu, pa se moramo učiti zaupati tudi bližnjim.

Apostol Peter nas torej uči prave ljubezni. On se je tega učil vse življenje. Evangelij govori o mnogih padcih, a Bog ni obupal nad njim. Tudi Peter ni obupal. Lahko bi rekli, da Peter vztraja s Pavlovimi besedami: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Boril se je, vztrajal in se naučil ljubezni, v kateri je lahko celo umrl za Gospoda. Naj nam bo zgled tudi za naše odnose.