Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9
Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi v vsako jutro, pa naj bo še tako težko, zmogli vstajati tako pogumno in srčno kot Marija Magdalena. Odhitela je k grobu že navsezgodaj, ko je bilo še temno. Po človeško gledano je bilo vse končano. Kljub temu da je lahko pričakovala le z velikim kamnom zapečaten grob, ni ostajala pri človeških predstavah. Učenik je bil mrtev, njegova ideja je bila zatrta. Ljudje so se razbežali. Tisti, ki so v njem videli Odrešenika, so bili prestrašeni. Prihodnosti v luči tedanjih dogodkov ni bilo več. Vsi upi so bili pokončani.
Marija Magdalena nosi v sebi spomin na Gospoda. Ne ostaja pri človeških predstavah. Žene jo nekaj, česar tema ne more ustaviti. Ne meni se za misel, da je grob zapečaten. Čeprav razmišlja po človeško, sprašuje se namreč, kdo je vzel Gospoda in kam ga je položil, se ne prepusti obupu. Upa! Zato gre iskat prijatelje. Tudi učenca, ki prideta h grobu, ničesar ne razumeta. Ko vidita prazen grob, sicer verjameta ženi, a ne razumeta, kaj se je zgodilo. Onadva odideta domov, Marija Magdalena pa vztraja.
V nadaljevanju, ki ga nismo prebrali, beremo, da je Marija ob grobu jokala. Ko se je v joku sklonila k praznemu grobu, je v njem videla dva angela. Vprašala ju je, kam so položili njenega Gospoda. Obrnila se je in videla Jezusa, ki ga ni prepoznala. Ker je mislila, da je vrtnar, ga je vprašala: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Šele po tako vztrajnem iskanju odgovora, so se ji odprle oči, da je Jezusa spoznala.
Dragi bratje in sestre, velika noč nam govori o skrivnostni moči, ki jo je Gospod položil v nas. O neskončnem hrepenenju po lepem in dobrem. Prva velika noč se je zgodila tistim, ki niso hoteli pozabiti na lepoto, ki so jo doživeli ob Jezusu. Marija Magdalena je v sebi nosila srečanje z Njim, ki jo je rešil greha. Od tega se ni mogla posloviti.
Tudi nas je Jezus že srečal in mi smo srečali njega. V množici skrbi in naglici tega sveta ne pozabimo na najgloblja hrepenenja: želimo si topline doma, nežnega odnosa, svoje vrednosti in veselja nad seboj in drugim, upanja, da se nekaj da narediti ipd. V sebi nosimo želje po neminljivem, popolnem, lepem. Ne nadomestimo jih z različnimi tolažbami, ampak kakor Marija vztrajajmo v iskanju Gospoda.
Marija nam kaže, kako je to vztrajanje mogoče. Če bi ostala pri človeški pameti, bi bile stvari končane že na veliki petek. Vendar je iskala s srcem. Ni se ustavila pri grozi velikega petka, ni obupovala ob misli na zapečaten grobu niti ob pogledu na prazen grob. Nobena misel, ki je po človeško nesmiselna, je ni ustavila. Zato pa je srečala Vstalega.
Marija ob grobu joče. Ni mogla in ni hotela mimo svoje bolečine. V bolečini je zdržala. Učenca sta verjetno bolj po moško odrinila, kar ju je najbolj bolelo. Žal sta se prepustila strahu, zato jima je celo razum odpovedal. Ko bi lahko razmišljala, zakaj je grob prazen, sta se preprosto vrnila domov. Marija pa je po žensko prisluhnila srcu in vztrajala vse dokler ni našla odgovora. V joku in bolečini je srečala Gospoda, ki ga je iskala.
Dragi bratje in sestre, današnji svet ni dosti drugačen od tistega, ki ga je doživljala Marija Magdalena. Okrog sebe vidimo vojne, sovraštvo, prevare itd. Moralna podoba sveta je hudo načeta. Še več, tudi podoba Cerkve je v krizi. Lahko se predajamo malodušju in obupu, lahko iščemo tolažbo v materialnem svetu in skušamo zapolniti praznino, a velika noč nam ponuja drugačen odgovor.
Govori nam o upanju. Bog deluje tudi takrat, ko se zdijo vsi upi pokopani. Ko se čutimo kot čreda brez pastirja, kot mornarji na ladji brez krmarja, ostaja beseda upanja v našem srcu: velika noč. Velika noč je beseda upanja v temi. Ni groba, ki bi ga ne bilo mogoče odpreti, ni teme, ki je ne bi bilo mogoče osvetliti, ni poti, ki je ne bi bilo mogoče nadaljevati. Bog je v nas položil to vero in jo s svojim vstajenjem tudi potrdil. On je naša zmaga! Naslonimo se na nanj. Z njim vsaka tema postane svetla, obup se spremeni v upanje, pot dobi nov smisel. Ne podlezimo človeški logiki, ampak se oklenimo božje. Zaupajmo, da je Bog z nami in da zmaguje svet. Veselo alelujo vam želim!
