Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam. (Jn 15,26-27;16,12-15)
Jezus svojim učencem pošilja duha Tolažnika, ki jih bo tolažil v stiskah. Kakor njih tudi nas ne pušča samih. Želi, da se naslanjamo nanj in z njim naprej iščemo tisto enost in edinost, ki jo je živel s svojim Očetom. Zanimivo se zdi, kako poudarja, da jim še ni povedal vsega, ker bi tega zdaj še ne mogli nositi. Tako nas pošilja v življenje, v neznano, kjer nas bo on po Svetem Duhu učil vsega, kar bomo potrebovali. Ničesar nam ne daje 'na zalogo'. Sproti moramo odkrivati življenje, ki ga razgrinja pred nas in spoznavati, kaj od nas pričakuje. Isto misel Jezus na drugem mestu pove učencem, ko pravi: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,34). Tako Jezus daje učencem, kar potrebujejo in nič več.
V tem duhu zaupanja in pričakovanja lahko razumemo tudi poročilo o prvih binkoštih. Ko so učenci prejeli Svetega Duha, so govorili različne jezike in se v vseh uspeli razumeti. A če pomislimo na nadaljnje delovanje učencev in oznanjevanje, vemo, da so se v vsakem trenutku morali odločati, kam jih Duh pošilja in kaj od njih pričakuje. Kljub temu da so Svetega Duha že prejeli, sta se morala npr. apostola Peter in Pavel trdo boriti za sporazumevanje ipd. Torej Sveti Duh se daje, da bi se razumeli, a kljub temu sporazumevanje ni lahko. Bog pogosto zelo skopo odmerja svoje razodevanje in delo sporazumevanja je zelo težko. Tako je spoznavanje sebe in bližnjih vseživljenjski proces, nikoli dokončano delo. Najbrž bi vsi radi, da bi bilo drugače: starši bi radi, da bi otroci že razumeli, kar jim dopovedujejo in obratno. Mož si želi, da bi ga žena razumela in žena, da bi jo razumel on. Duhovnik naj bi razumel vernike in verniki si želite, da bi vas mi razumeli. Čeprav smo Svetega Duha prijeli, je pot sporazumevanja neprestano prizadevanje za odprtost Duhu.
Kje se najbolj zatika, nam spregovori apostol Pavel v drugem berilu v pismu Galačanom. Slišali smo njegovo spodbudo: »Bratje in sestre, živíte v Duhu in nikar ne strezite poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete.« Preteklo nedeljo smo ob velikoduhovniški molitvi razmišljali o edinosti, za katero Jezus prosi Očeta. Ob tem smo ugotavljali, da nas skozi dve tisočletji vedno zanaša iz ene skrajnosti v drugo in da edinost ni lahko dosegljiva. Tako težko se je dati voditi Duhu, kot nas spodbuja apostol Pavel. Enkrat padamo v diktaturo telesa, kot smo razmišljali tudi ob Euroviziji ali pa nas odnaša v prezir do telesa in vsega zunanjega ter se ujamemo v drugo skrajnost, ki smo jo poimenovali diktaturo razuma.
Kaj se nam pravzaprav dogaja? Iz Pavlovega pisma lahko razumemo, da postavlja pred nas dva pola: življenje po Duhu in življenje po mesu. Zdi se, da smo to prevedli na eni strani v življenje z glavo oz. z razumom in na drugi v življenje po telesu. Tako smo v sebi razdružili telo in razum. A meso ni isto kot telesno in Duh ni enak našemu pojmovanju razuma.
Ko govori Pavel o delih mesa: nečistovanje, čaranje, ljubosumnost, jeze, razprtije, žretja in kar je še takega, ne govori o tem, da je telo slabo, ampak da se ne smemo prepustiti temu, kamor nas telo vodi. Gotovo so v nas ves čas žive telesne potrebe in doživljanja, ki nas vlečejo sem ali tja. Vendar samo telo, ki nam to sporoča, ni slabo. Naše doživljanje različnih čustev in potreb je v svojem temelju dobro. Saj lahko samo z upoštevanjem svojega telesa naredimo kaj pametnega. Naš razum izven telesa ne more delovati.
Pavel torej ne govori, da je telesno slabo, ampak da predajanje oblasti telesnemu vodi v razvrednotenje človeka. Vodi nas v živalskost, ki pa pomeni razvrednotenje vsega človeškega. Pravzaprav človek postane slabši kot žival, ki nima takšnih duhovnih sposobnosti kot človek, saj ne pozna razlike med dobrim in slabim.
Kaj je življenje po Duhu? Kaj je Duh? Ni naš razum. Ni racionalizem, golo razumarstvo, ampak veliko več. Razum ni sposoben ljubiti. Razum je le pomočnik v ljubezni. Duh nas uči ljubiti. Če se seveda dajemo vedno učiti Njemu. Lahko bi rekli, da je Duh tisto po čemer smo Božja podoba. Duh nas vodi, da bi gledali tako na telo kot razum v luči božje ljubezni.
Sam razum je suh, ne uspe razumeti Jezusovih besed, da je potrebno umreti, če hočemo zaživeti; da mora mož zapustiti očeta in mater, da bi lahko postala z ženo eno telo; da ni mogoče hoditi za njim, če ne 'sovražimo' očeta in matere itd. Razum se pri vsem tem 'zatakne', ker je še vedno ujetnik mesa oz. telesa. Duh pa presega oboje in oboje lahko povezuje in vodi. Zato pravi Pavel, naj se damo voditi Duhu.
Binkoštni praznik nas tako vabi v šolo Duha. Ne zadošča, da smo ga enkrat prejeli. Kot smo videli, so se morali apostoli neprestano odpirati njemu, ki se postopoma razodeva. Hkrati pa je Duh tisti, ki daje novo vrednost tako telesu kot razumu. Če hočemo, da nas bo Duh učil, moramo imeti v sebi jasno zavest, da sta lahko telo in razum le služabnika Duha. Da bi živeli po njem, se mu moramo neprestano pustiti podučiti: po Božji besedi, molitvi in zakramentih. Naj nam Duh sam pomaga tudi vztrajati.
