Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. (Jn 3,16-18)
Jezus postavlja vero vanj za temelj odrešenja. Ob tem se samo po sebi rodi vprašanje, kaj pa je naša vera. Čemu rečemo, to je naša vera? Po čem se kristjani razlikujemo od nevernih? Kaj nas določa? Kaj pomeni verovati v ime edinorojenega Božjega Sina?
Skozi stoletja je Cerkev skrbela za sklop resnic, ki jih zajema naša veroizpoved. Kristjani so v soočenju s poganskim svetom in svetom drugih ver dajali življenje za vero. Tako je bilo tudi pri nas v času totalitarnega komunističnega režima. Za vero je dal svoje življenje blaženi Alojzij Grozde, o katerem smo brali šmarnice za otroke.
Vera je gotovo sklop verskih resnic, ki jih izpovedujemo v veroizpovedi. Verske resnice in sam Jezusov nauk utemeljujejo tudi moralno držo, s katero dajemo prvo mesto Bogu Stvarniku in smo po nebeškem Očetu ter njegovem Sinu v Duhu bratje in sestre med seboj. Kristjan zato ne spreminja nravnih zakonov. Moralni red odkriva v Bogu, ne izven njega. Tako je za Cerkev in vernike skozi stoletja vera pomenila predvsem dvoje: veroizpoved in moralni nauk.
Kot smo pretekle nedelje razmišljali, je družba v zadnjem času doživela velike spremembe, v katerih se je spopad s polja ideologij in moralnih načel preselil v notranji svet. Tega smo ga najbrž vsi, ne le kristjani, skozi stoletja zanemarjali. Čeprav je notranje življenje za kristjana po Kristusovem zgledu temeljno, se zdi, da na družbeni ravni ni imelo posebnega mesta. Kaj je ta notranji svet? Kako nam Jezusovo življenje govori o verovanju?
Najbrž lahko rečemo, da verovati Jezusu pomeni izpolniti Očetovo voljo, proslaviti Očeta in vse, ki mu jih je dal, pripeljati k Njemu. Njegova vera je prizadevanje za edinost z Očetom in Svetim Duhom. Edinost, ki se nadaljuje v tesni povezanosti z učenci. Temelj Jezusove edinost je tako v neprestanem priznavanju Očeta za edino avtoriteto in prizadevanje, da bi s svojim življenjem proslavil njega in ostal povezan s Svetim Duhom. Iz te avtoritete in tega občestva izhajajo resnice in moralni nauk.
Naša vera je danes na preizkušnji. Ali smo sposobni zaživeti edinost, ki je Jezusova temeljna želja? Priznam, da me kot kristjana preseneča, ko slišim, kako se celo verni spotikajo nad povezanostjo članov neke skupnosti. Edinost je danes za mnoge kristjane znak opranih možganov, avtoritarne drže voditelja in po novem tudi duhovne zlorabe. Vse to je seveda mogoče, vendar je za prve kristjane veljalo, da so bili eno med seboj: Vse jim je bilo skupno. Bili so enega duha in enega srca.
Edinost in povezanost, ki jo živijo tri osebe v istem Bogu, je podoba in zgled za našo povezanost. Začenja se v družini. Prvi odnos, ki naj bi temeljil na edinosti in enosti, je odnos med možem in ženo. Ta naj bi bil temelj pristne povezanosti v istem duhu med starši in otroki. Družina naj bi svojo edinost širila v svet tj. v Cerkev in družbo. Pa smo res pričevalci edinosti? Ali se naša vera odraža v naši medsebojni povezanosti?
Žal med nami ne vidim povezanosti, ki bi bila podoba Svete Trojice. Naša razdeljenost bolj spominja na odnose v družini izgubljenega sina, v kateri je starejši brat doživljal, kako je oče krivičen, brat pa pokvarjen. Kako iz te razdeljenosti?
Pot do edinost je pot Jezusa Kristusa, ki si ves čas prizadeva izpolniti voljo svojega Očeta in prečiščuje svoje želje. Oče mu je absolutna avtoriteta, ki ga nikoli ne ogroža, ampak se le v njem lahko uresniči. Ko bo on proslavil Njega, bo tudi sam proslavljen v njem. Edinost z Očetom pa je le pot do edinosti, ki jo ustvarja z učenci. Sveti Duh je njegova tiha prisotnost med nami. On nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nam je povedal.
Jezus nam daje vero kot pot do večnega življenja. Prav je, da poznamo veroizpoved in se je držimo ter na njej gradimo moralne vrednote, a to je za vero v Božjega Sina premalo. Naša vera naj se odraža v iskanju Očetove volje in prizadevanju za občestvo z Njim in med seboj. Brez ponovnega ovrednotenja avtoritete in občestva bo naša vera le politični manifest. Naj bo več kot to!
