Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal posebej na visoko goro. Pred njimi se je spremenil: obraz se mu je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; če hočeš, naredim tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« (Mt 17,1-9)
Za razumevanje današnjega odlomka se mi zdi bistveno Jezusovo naročilo učencem: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« Poglejmo, k čemu nas usmerja. Kaj bi učenci o spremenjenju znali povedati še pred njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem? Najbrž bi se ponašali z nenavadnim doživetjem, opisovali bi izredni dogodek, počutili bi se pomembne, da so bili poleg itd. Ali je bil to Jezusov namen? Zagotovo ne! Hotel je pokazati popolno presežnost sveta, ki nas čaka. Želel je, da bi učenci doumeli, da se življenje tu ne konča, ampak sega onstran smrti.
Čemu torej Jezusovo opozorilo, naj o spremenjenju ne govorijo, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih? Ker bi vse, ker so doživeli, izgubilo svojo lepoto in smisel. Spremenjenje je mogoče prav razumeti samo v luči trpljenja in vstajenja. Učenci so šele po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju začeli razmišljati drugače. Petrova zbegana misel, da bi postavil tri šotore, se je po vstajenju zmogla umiriti. 'Na njem' Jezus ni postavljal šotorov, ampak temelje Cerkve. Peter je Jezusu pred vstajenjem branil, da ne sme trpeti, šele kasneje pa je zmogel razumeti Njegove besede: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!« (Mt 10,28) Po vstajenju so bili apostoli veseli, da so trpeli za Kristusa.
Pogled prek trpljenja, smrti in vstajenja je dajal učencem novo razumevanje vsega dogajanja. Samo v luči večnosti so zmogli preseči prazno iskanje pomembnosti, tekmovalnosti, senzacije in premagati strahove.
Kakšen pa je naš pogled na svet? Bojim se, da vedno znova pozabimo, da smo že bili deležni Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Pred nami se pri vsaki sveti maši daruje, umira in vstaja. A tako težko nosimo to misel s seboj. In vendar je življenje kristjana drugačno lahko le v luči vstajenja.
Spomnimo se, kako smo v času epidemije pozabili na to in zaprli cerkve. Namesto, da bi molili, da bi razumeli, kaj Bog od nas pričakuje, smo si zaprli dostop do prostora in dogajanja, ki nam omogoča presežni pogled. Bolj pomembno nam je bilo zdravje kot večno življenje. Izpraznili smo kropilnike in namesto blagoslovljene vode dali razkužilo. Tako smo dejansko in na simbolni ravni prisegli na ta svet in pozabili na vstajenje.
Ob pogledu na vse nesreče, ki jih v teh dneh doživljamo, se zastavlja vprašanje, ali bomo znali gledati nanje v luči vstajenja. Lepo je, da se ustavljamo ob skrbi za naravo. Prav je, da razmišljamo, koliko sami prispevamo k vsem nesrečam, a kristjani ne smemo mimo dejstva, da je gospodar narave in zgodovine Bog. Tako redko slišimo vprašanje: kaj nam hoče Bog s tem sporočiti. Ali nismo morda ob skrbi za okolje pozabili na našo duhovno naravo? Ozračje se bo segrelo, smrt bo prišla tako ali drugače. Ali smo na to pripravljeni? Ali živimo z mislijo na večnost ali nas skrbi le kaj bomo jedli in kaj bomo pili? Vse materialno mine, ostane le ljubezen. Ali o tem razmišljamo bolj kot o ekologiji?
Tudi naše odnose, naše načrte in delo je mogoče prav presojati le v luči vstajenja. Ali smo kristjani kaj drugačni od nevernih, ko razmišljamo o službah, plačah, stanovanjih, počitnicah? Mar ni vse prepogosto na prvem mestu imeti več, boljše in lepše?! Kolikokrat postavimo na prvo mesto duhovno življenje, globino odnosov, večnost itd.?
Jezus se tudi danes pred nami spreminja pri vsaki sveti maši zato, da bi dvignili pogled prek materialnega, da bi presegli gole človeške vzgibe in iskali tisto, kar resnično ostane. Naj njegovo spreminjanje pred našimi očmi ne bo zaman!
