Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,13-17)

Izpólniva vso pravičnost

Pred nami je čudovito sre��anje dveh močnih osebnosti. Predstavljajmo si, da je Janez tisti glas vpijočega v puščavi, ki vabi k spreobrnjenju. On, ki si upa celo Herodu reči: Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata. Jezus je na drugi strani vedno pokončen in brez dlake na jeziku. Ko se mu zdi potrebno, celo z bičem očisti tempelj.

Ta pokončnost bi lahko bila ovira, da se dogovorita, kaj je najbolj prav. Vendar ne. Janez se sicer brani, vendar ve, da je prišel, da pripravi prostor Odrešeniku. Zaveda se, da se mora on manjšati, tisti, ki ga naznanja, pa mora rasti. Ve, da je on sam nič proti Njemu. Sprejme. Če Jezus hoče, naj ga krsti, ga bo krstil. Jezus svojo odločitev utemeljuje z željo, da oba izpolnita vso pravičnost, tj. da naredita, kar od njiju pričakuje Oče, Bog.

To srečanje je še težje, če pomislimo, da Janezovi učenci z Jezusovim nastopom zapuščajo Janeza in se približujejo Jezusu. Janez se počasi umika, Jezus pa nastopa. Janez konča obglavljen pri Herodu, Jezus z močjo nastopi v shodnici.

Kako drugačni si pogosto naši odnosi! Zaznamujeta jih tekmovalnost in zavist. Namesto, da bi drug drugemu pripravljali pot in omogočali delo, se ustvarjajo lažne govorice in pripravljajo medijski linči. Pravzaprav je logično, da je svet takšen. Zakaj? Ker božične skrivnosti ne živimo:

• Naša moč ni Bog sam, ampak naš uspeh.
• Naša cena ni v tem, da smo od Boga ljubljeni, ampak da smo boljši od drugih.
• Naše življenje ni v izpolnjevanju Božje volje Njegove pravičnosti, ampak v uresničevanje svojih načrtov.
• Naše veselje ni ljubezen, ki daje življenje našemu bližnjemu, ampak lažna popolnost.

Božična skrivnost nam govori, kako je mogoče živeti resnična prijateljstva. Z današnjim praznikom Jezusovega krsta zapuščamo božični čas. Ne zapustimo tudi božične skrivnosti. Ta nas zbira ob oltarju in nas opozarja, da je mogoče živeti iz nje le, če ostajamo z Bogom tesno povezani v molitvi in evharistiji.

V naši naravi se bodo vedno prebujali občutki manjvrednosti in tekmovalnosti. Če bomo življenje zavestno naslanjali na Boga, bomo mogli vse to premagovati. Če se hočemo umiriti v sebi in zaupati, da smo takšni kot smo v redu, potrebujemo Boga. Takoj ko se on Njega oddaljimo, ne moremo graditi lepih odnosov in zdrave družbe.

Ko stvari ne gredo, kot bi radi, se bomo brez Boga težko umirili. Le če nas bo vodila želja, da izpolnjujemo Božjo voljo, bomo vedno znova lahko rekli: Ubogi hlapci smo, kar smo mogli smo storili. Ti pa daj svoj blagoslov.

Samo v zavesti, da je življenje lepo, če ljubimo, ne če tekmujemo, lahko živimo v miru s svojimi bližnjimi. Če drugi ne bo brat in sestra, bomo vedno v vojni.

Lepo in preprosto srečanje Janeza Krstnika in Jezusa naj nas spodbuja, da bomo drug drugemu skušali biti vedno v oporo in pomoč, da bomo skupaj izpolnjevali Božjo voljo.