Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19-23)
Jezus učence pošilja, kakor je bil on poslan od Očeta. Daje jim najvišjo avtoriteto in verjame, da bodo oznanili Evangelij vsemu svetu. Zadnje čase se sprašujem, ali je danes komu sploh mar do oznanila. V prvem berilu smo slišali, kako je izgledal prvi binkoštni dan. Učenci so govorili v vseh jezikih in ko so se zbrali ljudje iz vseh krajev, so jih razumeli vsak v svojem. Sveti Duh je tisti, ki nas povezuje v eno telo, pa nadaljuje razmišljanje apostol Pavel v pismu Korinčanom. Ali si danes tega kdo želi? Slišati in razumeti, biti resnično povezan v občestvu!?
Že preteklo nedeljo smo poslušali, kako je Jezusova najgloblja želja edinost med nami. Preden je poslal Svetega Duha, je prosil Očeta zanjo. Danes smo slišali, da jih Jezus prav v tej veri, da so eno, pošilja po svetu oznanjat Evangelij in v Svetem Duhu prinašat odpuščanje grehov. Jasno je, da smo duhovniki poslani, da oznanjamo. Eno od težav oznanjevanja vidim v tem, kar smo razmišljali preteklo nedeljo: če hočemo oznanjati, mora naša beseda imeti težo in veljavo, kar pomeni imeti avtoriteto. Ta pa je žal izginila.
Spomnimo se, kaj smo preteklo nedeljo razmišljali: Iz monarhičnega modela delovanja skupnosti smo prešli v demokratičnega. Osebna in moralna avtoriteta je izgubila težo. Pomembno je samo še število glasov! Večina lahko izglasuje karkoli. Nauk, načela, norme, nravni zakoni so pravzaprav podvrženi glasu večine. Avtoriteta je videti mrtva, nauk je brez moči, strokovnost je stvar ustrezne predstavitve. Posameznik, ne da bi se tega zavedal, je le uporabnik tistega, kar mu koristi in mu paše. Skupnost in občestvo sta nepotrebna grožnja njegovi svobodi. Da se bo dobro počutil, je namreč v skupnosti potreben večji napor, kot če je sam.
Posamezniku ugaja, da lahko izbira in počne, kar mu paše. Vsake toliko sicer vstane in gre na ulico ter protestira, če so mu vzete 'brezmejne' pravice. Sicer pa je zadovoljen v svojem fotelju pred različnimi ekrani. Jezus pa moli za edinost. Kako jo bomo dosegli? Mislim, da se moramo zavedati, da je največji strup pravzaprav demokracija sama. Ni narobe, da smo enakopravni. Težava je v tem, da je demokracija na nek način ubila Boga in avtoriteto ter za najvišje načelo postavila 'to, kar nam paše'. Zdi se, da se kristjani tega niti ne zavedamo. Ne da bi opazili, smo se v liberalnem duhu 'razlezli'. Tudi v Cerkvi ni avtoritete in če slučajno nastopi, jo sami izžvižgamo, označimo z napuhom in spreziramo. Izgubili smo sled za pravim naukom in moralno avtoriteto. Ne da bi vedeli, tudi verne vodi predvsem 'to, kar nam paše'.
Kako naj v takšnem razpoloženju oznanjajo današnji apostoli? Poglejmo v prvotno krščanstvo. Prineslo je nekaj novega – ljubezen do bližnjega in pristno občestvo. Razvila so se majhne skupnosti. V njih so se prvi kristjani zbirali ob evharistiji, molitvi in premišljevanju Božje besede.
Mislim, da se moramo danes vsi zavedati, da sta v krizi tako občestvo kot avtoriteta. Le če bomo ponovno ovrednotili oboje, je mogoče, da bo oznanjevanje dobilo nov zalet. Če je pri prvih kristjanih zadoščala zunanja avtoriteta, da bi sledili pravemu nauku, je potrebno danes obema, avtoriteti in tistemu, ki ji sledi, stopiti v notranji svet. V njem se moramo spopadati v prvi vrsti sam seboj, prečiščevati notranje vzgibe in odkrivati sami sebe. Naslednji korak je dialog v občestvu, ki ustvarja pravo avtoriteto in pristen nauk. Le v občestvu je Cerkev zmogla oboje ohranjati skozi stoletja. Tudi danes ne gre drugače. Individualizem je strup za zdravo avtoriteto in pravi nauk.
Ko govorim o nujnosti avtoritete se spomnimo, da grško ime za Svetega Duha 'Parakletos' pomeni prav to. (S. Slavica, hvala, da si nas na to spomnila! 😊) On je tisti, ki nam stoji ob strani, ki nas zagovarja s popolno, nesporno avtoriteto, zoper katero ni ugovora. V grškem svetu so »paraklet« imenovali človeka, ki je v nekem okolju veljaj za nesporno avtoriteto. Pri sojenju je tistemu, ki je bil česa obsojen, zadostovalo, da se je »paraklet«, tudi brez vsake izgovorjene besede, postavil ob njegovo stran. Obsojeni je bil zaradi njegove nesporne avtoritete takoj razglašen za nedolžnega.
Oznanila torej ni mogoče prenesti, če ni avtoritete! Učitelj ne more učiti, če učenci ne verjamejo, da jih lahko kaj nauči. Torej moramo v Cerkvi najprej ali pa vsaj vzporedno z oznanjevanjem graditi tudi avtoriteto. Kako? Najvišja avtoriteta je Boga sam, ki se razodeva v živem občestvu, ki se zbira ob Božji besedi in moli. Nujno potrebno je prečiščevanje v pogovoru in molitvi. Tako bodo rasli jasna avtoriteta, ki temelji na Evangeliju, živo občestvo in trden posameznik. Občestvo in avtoriteta morata ponovno zaživeti tako v družini kot v Cerkvi. Šele potem bo mogoče govoriti o oznanjevanju.
Pridi, Sveti Duh, Tolažnik, prenavljaj Cerkev in prenovi obličje Zemlje!
