Jezus Nazarečan, Križani, je vstal
Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« (Mt 28,1-10)
Moram priznati, da me je presenetilo, da evangelij, ki je pred vami, ni tisti, ki smo ga brali. Je evangelij preteklega leta. Ker ga je za letošnjo vigilijo ponudila spletna strah hozana.si, tega nisem opazil.
V evangeliju sta me nagovorila predvsem lika stražarjev in žena. Stražarji so ob potresu in prikazni angela vztrepetali in bili kakor mrtvi, ženi pa sta se le prestrašili. Mar ni nenavadno!? Stražarji so bili kakor mrtvi, medtem ko sta se ženi pogovarjali z angelom. Močni moški, oboroženi, so ohromeli, ženi pa sta le prestrašeni. Sprašujem se, kako to? Zakaj so ob vstajenju močni postali nemočni, šibki pa so dobili moč?
Zdi se, da odgovor najdemo v pogledu na berila, ki smo jih brali. Kaj je pravzaprav središčno dogajanje v Stari in Novi zavezi? Bog vztraja v ljubezni do človeka in ga vabi na pot v novo življenje. Tako je poklical Abrahama v obljubljeno deželo, Mojzesa naj ljudstvo izpelje iz suženjstva. Ne neha nas klicati v novo življenje. Kot pravi apostol Pavel, smo s krstom poklicani, da bi, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopíli na pot novega življenja (Rim 6,4). Naše življenje je tako eno samo potovanje v luči odrešenja, med grehom in milostjo, med človeškim in božjim. Križ je nujni del poti, Bog pa je vedno z nami.
Tako kot nam je vsa Stara zaveza spregovorila o potovanju Izraelskega ljudstva iz sužnosti v svobodo, nas tudi nova zaveza vabi na pot novega življenja. Tudi evangeljski odlomek govori o poti. Ženi tečeta k grobu. Ob grobu doživita potres. Ko po angelovem navodilu hitita k apostolom, srečata Jezusa. Jezus jima pravi: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«
Stražarji so zastopniki ljudstva, ki je pokopalo upanje, ki je zatrlo sanje, ohromilo hrepenenja. Stavili so na Baraba, na zemeljsko osvoboditev. Hoteli so imeti takojšen rezultat. Kakor so se Izraelci pogosto upirali v puščavi, tako so se upirali tudi ljudje v Jezusovem času. Izraelcem se je tožilo po boljši hrani v Egiptu. V Jezusovem času pa so ljudje iskali predvsem kruha in čudežev ter nasedali lažnim političnim obljubam.
A zgodovina se ponavlja. Radi bi imeli veliko noč, brez velikega petka, življenje brez trpljenja, vstajenje brez smrti. Takoj ko pozabimo, da veselje raste iz napora in bolečine se utaborimo. Ko preziramo trpljenje, ko ga nočemo in nočemo sprejeti, nas vsak napor in križ ohromi kakor stražarje.
Dragi bratje in sestre, današnja slovesna noč je noč upanja. Ni noč, ki bi nas tiščala v obup, ni noč v kateri bi morali kakor stražarji otrpniti. Je noč upanja, da je tudi v temi in brezupu, pod križem in v trpljenju upanje. Upanje, ki nam ga daje Bog. Le eno je potrebno. Vedno moramo stopati na pot. Ne smemo se ustaviti. Če se ustavimo smo hromi ob vsaki preizkušnji, nemočni ob trpljenju, ki nas doleti. Podobni smo stražarjem. Prav pot je tista, ki nam daje moč, da v preizkušnjah ne ohromimo.
Ko danes prepevamo hvalnico luči, vam želim, da bi ves čas hodili v luči vstajenja. Vedno za Jezusom! Čisto za res. Ne ustavimo se pri praznih obljubah trgovin, politikov ali lažnih prerokov. Pristno veselje je tisto, ki nam ga kažeta danes ženi, ki hitita k grobu. Iščeta Jezusa in ju potres ne ohromi. Iščeta ga in hrepenita po Njem, ki edini daje polno življenje. Ker sta vedno na poti hrepenenj in ker sporočilo Vstalega prinašata svetu, sta vedno veseli, vedno živi.
Naj bomo kakor ženi. Vedno na poti za Vstalim. Naj nas stiske in preizkušnje ne ustavijo. Ostanimo živi v hrepenenjih po polnem življenju. Ostanimo torej na poti vere in upanja, na poti hrepenenj in iskanj. Ne nasedajmo lažnim prerokom. Le v Kristusu so vsi odgovori na naša hrepenenja. On je vstal, premagal trpljenje in smrt in je z nami. Hodimo z njim po poti vstajenja!
