Izkazal jim je ljubezen do konca
Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. (Jn 13,1-15)
Jezus na veliki četrtek postavi zakrament svetega rešnjega telesa in duhovništva. Oboje je tesno povezano, saj vemo, da ni evharistije brez duhovnika, hkrati pa nam je gotovo logično, da le iz evharistije rastejo novi duhovni poklici. Mislim, da smo v tem času v krizi z obojim tako z obhajanjem evharistije kot z duhovništvom. Kje se je zalomilo, kje vidim pot do veselja nad obojim?
Mislim, da smo veliko prej govorili o krizi duhovniških poklicev kot o krizi evharistije. Zdi se, da o slednjem govorimo šele sedaj, ko je z epidemijo obisk svetih maš po mnogih krajih zelo upadel. Pa še vedno bi rekli, da je z ljudmi nekaj narobe. Mogoče pa že leta narobe razumemo oboje, tako evharistijo kot duhovništvo.
Kaj je namen evharistije, kaj je temeljno za duhovništvo? Jezus je postavil evharistijo zato, da bi potrdil besede, da je z nami do konca sveta, da nas ne bo nikoli zapustil. Drugi namen je zagotovo, da nam je v hrano. On je trta, mi mladike, je hrana za naše življenje. Saj pravi: Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.
In čemu je duhovništvo? Jezus pravi: To delajte v moj spomin, ter: Naredite vse narode za moje učence. Stric, ki je bil duhovnik, mi je ne dolgo pred smrtjo rekel: Duhovnik mora biti prosojen za Kristusa. Danes mogoče bolje razumem, kaj mi je hotel povedati. Duhovnik naj bi bil z vsem, kar je, spomin na Jezusa. Tako kakor evharistija, naj bi duhovnik spominjal, da je Bog med nami. Kakor se Jezus sam daje v hrano, tako naj bi se tudi duhovnik dajal v hrano ljudem. Po Jezusovem zgledu naj bi tudi on dal življenje za ljudi.
Če povzamem je skupno zakramentu evharistije in mašništva radikalno spominjanje na to, da je Bog med nami. Kako? V zvestobi Evangeliju, Jezusovi drži in njegovi besedi. Lahko bi rekli, da je evharistija obnavljanje Božje skrivnosti trpljenja, smrti in vstajenja. Gre za radikalno življenje v luči evangelija, ki ga mogoče najbolje povzemajo blagri. Blagri, v katerih Jezus združuje veselje in žalost, človeško nemoč in božjo moč.
Kaj pa smo naredili iz evharistije? Sveta maša je postala nedeljska dolžnost. Ker je postala ta dolžnost prezahtevna, smo iz maše naredili teater, predstavo ali pa ostali pri praznem obredju. Zakaj sveta maša ni hrana in doživljanje božje bližine? Ker smo se oddaljili od izvora. Izvor te hrane je umiranje, je božje prenašanje trpljenja od jasli do križa. Mi pa smo iz božiča naredili družinski praznik obdarovanja, veliko noč pa smo skrčili na pirhe in šunko. Nikjer nismo več govorili o trpljenju, ponižanju, smrti! A prav iz vsega tega raste novo življenje. In ker tega novega življenja ni, ker ostajamo v posvetni duhovnosti, kot pravi sedanji papež, smo spoznali, da lahko živimo tudi brez svete evharistije. Za posvetno življenje, ne potrebujemo božje hrane.
In kaj je postal duhovnik? Tradicionalna karikatura preteklosti, ko naj bi spominjal na Kristusa s črno srajco in belim ovratnikom ali talarjem. Poznamo tudi drugo varianto, ko je duhovnik populistični politik, ki mora vsem ugajati, sicer bo imel prazne klopi v cerkvi in v učilnici. Prisegli smo na tradicionalizem ali populizem ter izvotlili duhovništvo. Pa vendar je duhovnik pomemben samo toliko, kolikor spominja na Kristusa, ki je umrl in vstal za nas. Če pogumno nosi križ, znamenje upanja in v luči blagrov gleda onkraj.
Veliki četrtek doživljam kot povabilo k bolj zvestemu obhajanju vsake svete maše in bolj zavestnemu življenju svojega duhovništva. Je povabilo, da bi se zavedali, kaj je sveta maša, da je ponavljajoče dejanje božjega umiranja in vstajenja, skrivnost velikega tridnevja v enem. Trije v enem – trpljenje, smrt in vstajenje! Duhovništvo pa je izziv, da bi po duhovniku vedno prihajala na svet Beseda, ki se je učlovečila in naselila med nami.
Veliki četrtek ni le dan duhovnikov. Je dan vseh vernih, ker ste tudi verniki deležni evharistije in duhovništva. Mogoče je to posebej povabilo, da bi bili zahtevni v obhajanju evharistije, ki nikoli ne sme biti niti prazno obredje, niti teater. Biti mora živ spomin na Jezusovo daritev, ki se neprestano obnavlja. In duhovniki naj bi bili žive priče te daritve. Pristni oznanjevalci jasli, križa in vstajenja.
Prosim vas, da ste kritični do obojega. In sicer zato, da bi na tej poti lahko skupaj rasli. Samo v skupni odgovornosti lahko gradimo Cerkev, v kateri smo prav po evharistiji in skupnem duhovništvu še posebej združeni.
