Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

Videti, verovati in tudi razumeti

Učenca sta videla in verovala. To bi radi tudi mi. Videli in verovali. A bilo bi prelepo in preveč preprosto, če bi se naša vera tu končala. Poročilo se nadaljuje: Nista pa razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. Česa nista razumela, kaj sta verovala? Lahko si mislimo, da sta verovala ženam, da Gospoda res ni. Verovala sta tudi Jezusovim besedam, da mora vstati od mrtvih. Verovala sta torej, da je vstal. A kaj to pomeni za njuno življenje? Nista razumela, kako naj živita iz tega spoznanja. Spomnimo se velikega četrtka, kako je Peter protestiral, ko mu je Jezus hotel umiti noge. Kaj mu je rekel? Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!

Zdi se, da najtežje razumemo prav to, kar se je upiralo tudi apostolu Petru: trpljenje. Legenda o njem pripoveduje, da je v času preganjanja v Rimu hotel zapustiti mesto. Ko je odhajal, je srečal Jezusa in ga vprašal: Kam greš, Gospod? Jezus mu je odgovoril: V mesto, ki ga ti zapuščaš. Peter mu je rekel: Zakaj? Jezus mu je pojasnil: Ker ti nočeš trpeti, grem še enkrat v smrt!

Vsako leto mi ob tem prazniku pride na misel, da velika noč za učence ni bila to, kar smo iz nje naredili. Radi bi praznovali vstajenje kot dogodek, ki napolni našo vero brez vsakega napora. Radi bi v enem prazniku zdru��ili tisto, kar so morali učenci pridobiti z mnogimi napori. Verovati in razumeti ni tako preprosto! Tudi učencem ni bilo preprosto. Apostol Peter je imel veliko težav s tem. Vemo, da je bil zaletav, zato se je večkrat opekel. Ni mogel razumeti, zakaj bi moral Jezus njemu umivati noge. Ni razumel, zakaj bo moral trpeti. Rad bi hodil po vodi, kakor Jezus, pa se je začel utapljati. Lahko bi rekli, da je imel kar nekaj težav z vero. Vendar Peter in Janez sta vztrajala v hoji za Jezusom. Vztrajno sta ga iskala v vsakdanjem življenju, ga poslušala in iz njegovega nauka živela. To pa je tista vera, h kateri nas vabi Kristus. Ve, da mnogo stvari ne moramo razumeti. Razume nas, da omahujemo, da smo naveličani, a nas vabi, da hodimo za njim. Verovati vedno pomeni, biti na poti, kakor smo razmišljali že včeraj.

Najbrž kakor učenci tudi mi verujemo, a ne razumemo, zakaj Bog trpljenja ni odpravil, zakaj potrebujemo vsakodnevni napor. Prav ob takšnih vprašanjih vam, dragi bratje in sestre želim, da bi vam vstajenjsko jutro pomagalo, da bi vztrajali! Splača se vztrajati! Tisti, ki so vztrajali, so videli Jezusa, tisti, ki niso vztrajali so zbežali, se razkropili. Vera nas vabi k vztrajanju.

Učenci so vztrajali v molitvi, zato so zmogli razumeti, kaj hoče Jezus od njih. Po dolgem vztrajanju v dvorani zadnje večerje, so prejeli Svetega Duha in šele v njem doumeli, da so povabljeni graditi Cerkev. Povabljeni so, da držijo skupaj in skupaj ustvarjajo novo življenje. Začeli so graditi nove odnose v luči evangelija, nove skupnosti. Nova občestva so bila vir žive vere za druge.

Velika noč, je praznik vere, ki je v neprestanem prizadevanju, da bi razumeli. Je praznik vere, ki trpljenje spreminja v veselje. Rad bi vas spomnil, da je naša vera, vera blagrov, ne zapovedi in prepovedi. Jezus blagruje žalostne, ker bodo potolaženi, lačne in žejne pravice, ker bodo nasičeni, preganjane, ker bodo deležni nebeškega kraljestva. Ne bojmo se preizkušenj, Bog je z nami. Sprejemajmo križe, ki jih prinaša pot za Jezusom. Le tako lahko svojo vero tudi živimo. Ne zadošča videti in verovati. Vera zahteva tudi napor, da bi stvari razumeli in jih prenesli v življenje.

Vstajenjsko jutro je povabilo:

• da kakor učenci vztrajamo v molitvi, da bi razumeli tisto, česar s svojo pametjo ne moremo doumeti,
• da se na poti razumevanja življenja v luči vstajenja ne ustavimo,
• da sprejemamo trpljenje v luči blagrov, kot pot do vstajenja.

Dragi bratje in sestre, to vstajenjsko jutro vam še enkrat zaželim veselo veliko noč. Pogumno hodimo po poti vere, na katero nas vabi Gospod, ki je vstal!