Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Lk 2,41-52)
Včeraj smo razmišljali o Besedi, ki daje življenje in luč. Opazovali smo jaslice in v njih prepoznali pot Besede, ki se spušča na zemljo. Videli smo tri pomembnejša mesta, ko beseda lahko vstopi v naše življenje. Najprej je tu izgovorjena beseda. Beseda, ki jo slišimo od bližnjih, po katerih nam govori Bog. Vprašanje je, kako resno vzamemo bližnjega. Nevarno je, da nas od besede odtrga lenoba, strah pred bolečino ali pa zasvojenost s svojim svetom, ki se nam zdi pomembnejši od bližnjega. Prvo vstopanje besede je torej pogovor, v katerem želimo slišati drugega, ga razumeti in ga želimo tudi vzeti za res. Drugi prostor vstopanja Besede v naš svet je božja beseda, ki je zapisana v Svetem pismu in jo oznanjamo pri vsaki sveti maši. Ta beseda nas vabi k razmišljanju in nas želi odtrgati od praznine, v katero nas vedno znova vleče svet okrog nas. Tretji prostor, kjer nas želi Beseda še posebej nagovoriti pa sta oltar in jaslice pod njim. To je prostor skrivnosti, ko Beseda postaja meso in se nam Bog podarja v skrivnosti evharistije ter skrivnostne prisotnosti med nami. Brez te skrivnosti življenje izgublja globlji smisel, odnosi pa vso lepoto.
Danes, ko je pred nami Sveta družina, lahko opazujemo, kako v njej živijo besedo, o kateri nam govori božična skrivnost. Preden se ustavimo ob besedi, poglejmo na okoliščine, na katere tako radi vsi pozabimo. Sveta družina se znajde v težavah. Oče in mati tri dni iščeta sina. Kakšen nesporazum! Kako to, da ima celo Sveta družina probleme? Mi pa jih ne smemo imeti! Vsi se moramo delati popolne. V naših družinah in skupnostih ne sme biti težav. In vendar bi bilo veliko lepše, ko bi se ne slepili. Življenja brez zapletov in težav ni. Vsaka družina in skupnost ima probleme! Vprašanje je le ali jih skuša reševati in kako jih rešuje. Pravzaprav postane celo božična skrivnost, skrivnost in lepota Besede, o kateri smo te dni govorili, brezpredmetna, če ni težav. Zakaj bi potrebovali Boga, če nimamo problemov oz. če vse probleme lahko rešimo sami. Evangelij nas torej najprej vabi, naj se ne slepimo in si ne delamo iluzij. Če so težave v Sveti družini, potem jih imamo zagotovo tudi mi. Ostaja pa vprašanje, kako jih rešujemo.
Ko si torej priznamo, da živimo v družinah in skupnostih, kjer so težave, se lahko spustimo v svet besede in razmišljamo, kaj lahko v sebi in v naših odnosih spremenimo. Tu nam pride naproti Sveta družina in njen zgled, kako premagajo probleme, ki med njimi nastanejo.
Mislim, da nam hitro postane jasno, kako za res so vzeli drug drugega v Sveti družini. Marija in Jožef sta zaskrbljena, ker Jezusa na enkrat ni med popotno druščino. Sprašujeta se, kaj se je zgodilo in ga iščeta. Ko se srečajo, Marija reče Jezusu: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Na prvi pogled so Marijine besede očitek. A glede na njen odziv, lahko vidimo, da vprašanje ni retorično. Ni očitek, ampak želja, da bi razumela otroka. Zakaj počne, kar počne, zakaj se je to zgodilo. Jezus se ne opravičuje. Ni praznih vljudnostnih besed. Zelo jasno pove, da je njegova drža takšna kot vedno: Biti mora v tem, kar je njegovega Očeta. Marija vzame besede za res. Jezus prav tako.
Ker Marija vsega ne razume, besede ohranja v svojem srcu. Besede v njej odzvanjajo in jih premišljuje. Hoče doumeti, a za to se mora ustaviti. Vzeti si mora čas, da bodo besede v njej dozorele in prinesle odgovor. To je Marijina drža: premišljevanje besede se v njej nikoli ne konča. Tako razmišlja ob Jezusovi zavrnitvi v Kani, prav tako pod križem. Marija se zna ustaviti ob vsem, kar doživlja. Priznava žalost in bolečino, a ne pusti, da bi jo to gnalo v zamero, užaljenost ali zagrenjenost. Besede vzame za res in jih premišljuje.
Kljub temu, da besed navsezadnje nikoli do konca ne razume, ostaja v tihoti, v molku zre skrivnost življenja, ki je sestavljeno iz bolečine in veselja. Marija zre v skrivnost! Znamo zreti v skrivnost naših odnosov in iskati zadnji smisel vsega, kar se nam dogaja?
Božič nas vabi v skrivnost besede. Da vztrajamo v odnosih in iščemo resnico v pogovoru. Ko se vzamemo za res, bomo vedno znova spoznali, da ni lahko razumeti bližnjega. Potrebno se je zatopiti v premišljevanje besede. Ne v vrtenje okrog besede, ampak v premišljevanje, da bi razumeli, kaj nam sporoča bližnji in kaj nam sporoča po njem Bog. In ne nazadnje ostaja tu skrivnost življenja. Vsega ne bomo nikoli razumeli. Pomembno pa je, da ostajamo v tihoti zazrti v skrivnost življenja, ki ga vodi Bog. Brez te zazrtosti, postajajo naši odnosi pusti in prazni.
Naj nas Sveta družina vodi v globino božične skrivnosti, ki je skrivnost B(b)esede.
