Jezus se prikaže učencem
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Jezus in Tomaž
Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«
Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31
Na začetku svete maše smo se ustavili ob dveh podobah na štoli za jubilejno leto 2000, ki sta predstavljali Usmiljenega Boga v letu božjega usmiljenja. Ena podoba je Jezus kot usmiljeni Samarijan, ki nese na hrbtu človeka, ki je padel med razbojnike, da ga oskrbi pri gostilničarju oz. Kristus, ki Adama dviga iz pekla. Druga podoba pa je slikala prizor s prešuštnico, ki jo hočejo kamnati, Jezus pa se sklanja k njej in ji odpušča grehe. Dve čudoviti podobi božjega usmiljenja.
Ko govorimo o božjem usmiljenju ne moremo mimo Faustine Kowalske, ki ji je Jezus že leta 1931 naročil, naj sporoči svetu, da želi imeti nedeljo božjega usmiljenja in naj ga posebej častimo. Faustinino življenje je bilo polno trpljenja in tudi sporočila o Bogu niso vsa tako čudovita, kot jih slikata prej omenjeni podobi. Pogosto svari pred pogubljenjem in govori o trdovratnih grešnikih. Vsekakor nam ostaja upanje, da bomo po božji milosti odrešeni. Poglejmo, kaj nam sporoča današnja božja beseda.
Odlomek spominja na tistega na veliko noč, ko smo razmišljali, kako so ob potresu stražarji postali kakor mrtvi in so otrpnili, žene pa so se le prestrašile in se takoj za tem pogovarjale z angelom. Učenci so v strahu pred Judi zaklenjeni, a jih strah vendarle ni povsem ohromil. Zakaj? V sebi niso opustili upanja, čakali so in upali, da jim Bog pokaže pot naprej. In res jih v tem pričakovanju in upanju obišče Jezus sam. Prvo sporočilo te nedelje je torej podobno kot na veliko noč: Ne ubijmo hrepenenj, kot so storili vojaki. Če bomo iskali, bomo srečali Vstalega.
Učenci Jezusa srečajo potem, ko ga od velikega četrtka niso več videli. Si lahko predstavljamo, s kakšnim razpoloženjem bi se srečali, če bi bili v vlogi Jezusa in kako bi se počutili kot učenci? V vrtu so izbranci zaspali, eden od dvanajsterih ga je izdal, drugi zatajil, vsi so se razbežali, razen Janeza, ki je vztrajal pod križem z Marijo. Učenci so po vstajenju zbrani v dvorani zadnje večerje. Najbrž jih je sram, da so se razbežali. Peter se verjetno žre, da je Učitelja celo zatajil. Težko si odpustijo, da niso naredili nič, da bi rešili Jezusa. Lahko si očitajo, da se za Juda niso niti menili, čeprav so čutili, da nekaj kuha. Vsekakor jih lahko prevzema žalost nad seboj in nad danim trenutkom. Zapustili so Njega, ki jim je pomenil vse. Zatajili so ga, sedaj pa se skrivajo pred ljudmi.
Ko Jezus stopi mednje po vsem, kar je prestal, jim reče: Mir vam bodi! Kako dobro jih Učitelj pozna! Prav mir sedaj potrebujejo. Mir, da bo vse še dobro, čeprav so vse zapravili. Mir, v katerem lahko zaživijo novo življenje. Bog se ne spominja naših grehov, ne ozira se na našo norost, želi si le, da bi bil z nami, da lahko stopa med nas. Prvi dar usmiljenja je pravzaprav mir.
Druge Jezusove besede so: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Jezus, ne da bi preveril, ali so kaj dojeli ali ne, s popolnim zaupanjem podarja Svetega Duha. Še več. Vabi jih naj bodo njegove roke odpuščanja na zemlji. Daje jim poslanstvo, da so znamenje božjega usmiljenja. Kakšno zaupanje! Pri vsej polomljenosti jim podarja Svetega Duha in jim daje poslanstvo.
In še tretjo vsebino lahko prepoznamo v Jezusovi drži do Tomaža. Ko je končno z apostoli, ko se jim prikaže, mu reče: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Potrpežljivo, z neverjetno bližino, se približa Tomažu. Jezus mu da čutiti svojo bližino, svoje razumevanje in ga dviga iz nevere. Bog usmiljenja je Bog človeške bližine in topline. Želi, da ga kot takšnega doživljamo in tudi živimo. Naj čutimo njegovo bližino in naj ga s svojo bližino in sočutjem prinašamo drugim.
Nedeljo božjega usmiljenja tako razumem kot dvojno povabilo: da doživljamo božje usmiljenje in da ga prinašamo svetu. Da bi lahko sprejeli to povabilo Bog od nas pa pričakuje, da ohranjamo naša hrepenenja in iskanja živa. Najprej nam Bog želi podariti mir in nas vabi da delamo za mir. Ne ozira se na naše padce, ampak računa na nas. Kakor učence tudi nas vabi, da z močjo Svetega Duha, prinašamo usmiljenje in odpuščanje. In tretje, kar lahko razumemo ob današnjem evangeliju je, da je naš Bog Bog bližine, sočutja in nežnosti. Vabi nas, da ga tudi v tem posnemamo.
