V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

V besedi je bilo življenje in življenje je bilo luč,

pravi evangelist Janez. Kako resnična je ta misel! Brez besede ni življenja, a prav za to besedo je pogosto tako malo prostora. Kakor nam govori prilika o sejalcu, ob kateri smo letos ustvarjali jaslice, nam tudi današnji evangelij govori o Besedi, ki naleti na gluha ušesa in je kakor luč, ki je tema ni sprejela. Beseda, ki se je učlovečila, je hkrati tudi človeška beseda, ki med nami najde prostor ali pa ne.

Letošnje jaslice nam v duhu današnjega evangelija želijo prikazati, kako beseda vstopa na ta svet. Prvi simbol besede sta sejalec in tančica, ki pokriva zvočnik in skupaj z lučkami ustvarja zvezdo repatico. Drugi simbol besede predstavljata ambon, ki ga objemajo jaslice in kip Sv. Vincencija Pavelskega. Gre za oznanjevanje, po katerem prihaja med nas Božja beseda. Tretji simbol pa ustvarjata oltar in štalica pod oltarjem, kjer po evharistiji in po rojstvu božjega Sina med nami Beseda postaja meso.

Trije simboli predstavljajo hkrati tri korake stopanja božje besede med nas in nas izzivajo k razmisleku o tem, kje smo sami glede besede z veliko ali malo začetnico.

Beseda, ki jo prinaša sejalec in tančica, ki pokriva zvočnik nas sprašujeta, kako globoko se zavedamo vrednosti besede. Beseda gradi ali ruši, zdravi ali rani, obuja ali ubija, tolaži ali prizadene. Je beseda resnice ali laži. Kakšni so naši odnosi? Ali je med nami prostor za besedo, ki prinaša življenje in luč? Ta beseda je vedno od Boga. Žal smo si ustvarili polno laži, da je potrebno govoriti tako, da nikogar ne prizadenemo. Hinavščina, ki jo je Jezus najbolj grajal, je postala temeljni princip naših odnosov. Grd izraz hinavščina smo preimenovali v obzirnost, sočutje in diplomacijo. Nazadnje pa, hočete ali ne, gre le za osebno korist. Vsi se skrivamo za lepim videzom. Postali smo neobčutljivi za laž, ki se širi med nami. Kakor nam upodabljajo jaslice, je naše življenje polno preslišane besede – ignoranca in prezir. Ko postaja beseda težka in zahtevna zbežimo – odklop in umik. Vse pa pokrijemo s tem, da se nosimo in ustvarjamo maske uglajenega napuha in si rečemo, da si pač moramo tudi kaj privoščiti. Gradimo civilizacijo praznine – votlih panjev, lepih fasad in mask.

Če ne bomo vzeli resno božiča, ki govori, da je beseda življenje, da prinaša luč ali temo, potem nikakor ne bomo prešli k drugemu simbolu. Ambon in Sv. Vincencij nam govorita o Božji besedi v ožjem pomenu. O Svetem pismu, še posebej o Evangeliju, Besedi, ki naj bi bila kristjanom resnično luč in vodilo skozi življenje. Od te besede nas danes trgajo prazna sporočila, ki jih lovimo v begu pred seboj, ko drsamo po ekranih in se zgubljamo v medijski praznini. Lažje se je zgubljati za praznimi novičkami kot iskati globlji pomen, ki se skriva za Evangeljskimi prilikami. In vendar bo naše življenje teklo mimo bližnjega in Boga, če se ne bomo ustavili. Božja beseda nas vabi h globokemu premisleku o življenju. K premisleku, ki nas nujno pripelje do spoznanja, da je edino, kar v življenju resnično šteje, pravzaprav dejavna ljubezen. To je temelj Jezusovega rojstva in njegovega delovanja, ter mora biti vodilo vsakega vernika, ki je poklican k svetosti.

Pred nami je še tretji simbol oltar in jasli. Tokrat namerno do konca preprosta podoba, belina, ki želi nagovarjati s svojo navidezno praznino. Koliko slik se pred nami vrti vsak dan, koliko takšnih in drugačnih informacij zberemo. In vendar tam ne najdemo življenja. Bog je stopil na zemljo kot otrok in ostaja med nami v podobi preprostega kruha. Prav zato, da bi se ob tej skrivnosti učili zreti za ozadje stvari. Da bi znali gledati globlje. Življenje ne sme postati videz, fasada, kričeča reklama. Življenje izvira iz skrivnostne globine, iz zrenja prek videnega. Če se ne bomo ustavljali ob skrivnosti življenja in bomo plavali po površini, bo življenje šlo mimo nas.

Dragi bratje in sestre, Beseda je življenje in življenje je luč. Tako beseda v naših odnosih kakor beseda Evangelija. Tako govorica naših teles, kakor utelešena Božja beseda pod podobo bele hostije. Vse bo prazno, če se ne bomo neprestano ustavljali v globini, na katero kaže božična skrivnost.