Mislim, da je ta kruta zgodba zelo nazoren opis stanja v današnji družbi. Bog nam je vse podaril. Če pomislimo nase, ki živimo na tem koščku sveta, lahko rečemo, da nas je resnično bogato obdaril. In vendar se zdi, da je postal Bog popolnoma odveč. Odveč je tudi kakršnakoli hvaležnost.
Kaj v luči prilike Bog pričakuje od nas? Mislim, da najprej veselje do življenja in hvaležnost za ta dar. Danes začenjamo teden za življenje. Včeraj je bil Pohod za življenje. Gotovo je nujno, da kristjani sporočamo, da je življenje nedotakljivo, da je splav umor, da je naša prihodnost nenazadnje odvisna od sprejemanja novih življenj. Vendar ne morem mimo občutka, da se lotevamo stvari na napačnem koncu. V ospredje se postavlja rojevanje novih življenj. Če ostanem pri priliki, je to najbrž primerljivo s količino grozdja. Glede na to, da je še nekaj rojstev, bi lahko v prispodobi rekli, da nekaj grozdja še oddamo. Vendar, ali se ne zatika na drugem koncu!? Ali se je vredno ustavljati ob količini oddanega grozdja? Ali ni mogoče bolj potrebno razmišljati, zakaj življenje samo ni dar? Zakaj je delo sivo tlačanstvo? Zakaj ni veselja nad pridelkom? Zakaj ni veselja nad hišnim gospodarjem, ki je vse tako lepo uredil? Vsa ta vprašanja vidim kot vodilo v iskanje odgovorov na temeljno vprašanje, kje se je zataknilo. Kaj lahko storimo, da bo več veselja nad življenjem, delom, gospodarjem in pridelkom?
Da ne bi kdo narobe razumel, naj pojasnim, da sem rojen v družini šestih otrok. Da sem bil tega vedno vesel in sem še vedno. Če je doma pri mizi eden manjkal, mi je vedno nekaj manjkalo. Skratka, številčna družina je bila in je zame blagoslov.
Vendar se danes redno srečujem z mladimi, ki nimajo volje do življenja. Ta ni vezana na število otrok v družini in na krščanske korenine. Kristjani žal od veselja ne prekipevamo in nismo priče veselja nad življenjem. Pogosto tarnamo nad stanjem družbe, v kateri mladi ne želijo delati. Navadili smo se množice odvisnikov. Navadili smo se na ločitve, na otroke brez staršev. Počasi se bomo privadili tudi na otroke iz istospolnih družin itd. Vse te probleme poznajo tako majhne kot velike družine, krščanske in nekrščanske.
Bojim se, da rešujemo vprašanje življenja podobno kot smo zdravje v epidemiji. Cerkev je na vse grlo poudarjala vrednoto zdravja in v njegovem imenu pozabila na duhovno in duševno zdravje. Podobno se lotevamo duhovnih poklicev. Molimo za nove duhovne poklice, pa mižimo pred revščino obstoječih. Ta teden bomo molili za življenje in poudarjamo številčne družine, pozabljamo pa na goro stisk v družinah – prav tako krščanskih – ki jih nihče ne rešuje.
Menim, da se je zataknilo globlje. Odgovora ne bomo našli na površju stvari, iskati ga moramo v globini. Ne verjamem v moč prepričevanja in demonstracij. Verjamem v to, kar je pokazal Kristus: svet je mogoče spremeniti le z močjo, ki izvira iz notranjosti in sama prežarja vse okrog sebe. Ta moč ni v prepričevanju, ampak v pričevanju. Tega pa raje ne bi nihče. Nov pogled vidim v tem, da:
- ponovno odkrijemo veselje do dela, ki je samo na sebi vrednota.
- ponovno ovrednotimo odnose. Naučiti se moramo biti skupaj, živeti v veselju nad seboj in bližnjimi.
- ponovno ovrednotimo spolnost, ki bo vir veselja ne zlorab ali depresije.
Še bi lahko naštevali. Mislim, da niti nimamo odgovorov na vsa ta področja. Če ne moremo zaživeti v veselju, ne moremo biti učinkoviti s transparenti!
Mesec rožnega venca je čudovita priložnost. Ob molitvi rožnega venca razmišljajmo o svojem veselju in hvaležnosti, ki izžareva iz naših odnosov, dela, spolnosti ... Kako očitna je razlika med viničarji in Marijo, ki na začetku zahtevne poti izreče svojo hvalnico: moja duša poveličuje Gospoda! Naj nam Ona, ki je vse živela z veseljem, pomaga najti odgovore zase, da jih bomo lahko ponudili tudi drugim.
