Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« (Jn 17,1-11)
Jezusova srčna želja je, da bi bili eno, kakor sta on in Oče eno. To edinost so prvi kristjani razumeli tako, da so živeli kot ena velika družina. V Apostolskih delih beremo, »da so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.« (Apd 2, 42-47) Sprašujem se, zakaj je danes edinost tako nemogoče doseči. Kaj se nam dogaja, da celo znotraj Cerkve nismo enega duha in enega srca? Mogoče se lahko česa naučimo iz zgodovine.
Če pogledamo prve kristjane, so gradili edinost na tem, kar jim je naročal Jezus. Držali so se njegove besede. Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu. Poleg nauka sta bili zanje temelj edinosti evharistija in molitev. Oddaljevanje se je v prvih stoletjih dogajalo na ravni nauka. Nastajale so različne razlage Božjega odrešenja, razvila so se krivoverstva. Prvi razdori so bili teološke in filozofske narave.
Ko je Cerkve pridobila politično moč, je do razdorov prihajalo bolj na politični ravni. Šlo je za vprašanje, kdo bo vladal. Tako se je ločil vzhod od zahoda in je nastala pravoslavna Cerkev. Kasneje je prišlo do razdora na zahodu in je nastala anglikanska Cerkev. Seveda so bili v ozadju tudi boji na teološki ravni, a v prvi vrsti je razdor ustvarjala želja po oblasti.
Dolga stoletja so se v Cerkvi bili različni notranji boji glede nauka, vendar je Cerkev vedno znova uspela najti ravnovesje. Zdi se, da je pri tem ravnovesju igrala pomembna vloga avtoriteta. Različni liki, moralne in verske avtoritete, so skozi stoletja uspele ustvarjati edinost. Na osebni ravni je bila edinost mogoča toliko, kolikor je avtoriteta razumela podrejene in kolikor so podrejeni avtoriteto vzeli za svojo. A dvoma v avtoriteto kot takšno ni bilo. V duhu poslušnosti avtoriteti so nauk, zakramenti in molitev ustvarjali edinost na vseh ravneh od družine do širše družbe oz. Cerkve.
Zadnja stoletja je prihajalo do ideoloških sporov, ko so nastajale različne ideologije: marksizem, materializem, liberalizem itd. Cerkev se je vse do danes soočala in spopadala z ideologijami. Zdi se, da se tudi danes borimo proti zunanjemu sovražniku – ideologijam oz. različnim družbenim pritiskom relativizma in liberalizma. Mogoče gledamo v napačno smer!? Mogoče naš sovražnik že več desetletij ni tam, kjer ga iščemo. Kje ga vidim? Prve kristjane je povezoval isti nauk in jih družil v eno občestvo vernih v skupnem življenju, obhajanju zakramentov in molitvi. Ta nauk je temeljil na avtoriteti. Apostoli so se zavedali, da so Kristusovi nasledniki in so skrbeli, da bi ostal neokrnjen.
Kaj se nam je skozi stoletja zgodilo? Iz monarhičnega modela delovanja skupnosti smo prešli v demokratičnega. Osebna in moralna avtoriteta je izgubila že skoraj vsakršno težo. Pomembno je samo še število glasov! Večina lahko izglasuje karkoli. Nauk, načela, norme, naravni zakoni so pravzaprav podvrženi glasu večine. Avtoriteta je videti mrtva, nauk je brez moči, strokovnost je stvar ustrezne predstavitve. Posameznik, ne da bi se tega zavedal, je le uporabnik tistega, kar mu koristi in mu paše. Skupnost in občestvo sta nepotrebna grožnja njegovi svobodi. Da se bo dobro počutil, je namreč v skupnosti potreben večji napor, kot če je sam.
Zdi se, da se Cerkev s teološkimi ali filozofskimi argumenti še vedno bori z ideologijami. Boj pa ji je prišel za hrbet v sam način bivanja, ki ni ne ideološki, ne teološki, ne filozofski. Pravzaprav gre za psihološko doživljanje posameznika, ki mu je demokratični sistem zlezel pod kožo. Posamezniku ugaja, da lahko izbira in počne, kar mu paše. Vsake toliko sicer vstane in gre na ulico ter protestira, če so mu vzete 'brezmejne' pravice. Sicer pa je zadovoljen v svojem fotelju pred različnimi ekrani.
Jezus pa moli za edinost. Kako jo bomo dosegli? Mislim, da se moramo zavedati, da je največji strup pravzaprav demokracija sama. Ni narobe, da smo enakopravni. Težava je v tem, da je demokracija na nek način ubila Boga in avtoriteto ter za najvišje načelo postavila 'to, kar nam paše'. Zdi se, da se kristjani tega niti ne zavedamo. Ne da bi opazili, smo se v liberalnem duhu 'razlezli'. Tudi v Cerkvi ni avtoritete in če slučajno nastopi, jo sami izžvižgamo, označimo z napuhom in spreziramo. Izgubili smo sled za pravim naukom in moralno avtoriteto. Ne da bi vedeli, tudi verne vodi predvsem 'to, kar nam paše'.
Pot iz tega je ozka in strma. Gre namreč za potrebo po temeljitem preobratu. Posameznik mora stopiti v proces zavedanja, kaj se v njem dogaja, sicer ga nezavedno vodi ugodje. V monarhiji ni bilo potrebno vedeti, kaj se v človeku dogaja. Avtoriteta od zunaj je velevala, kaj je prav in dobro. V demokraciji pa nas vodi notranji svet. To je dobro, vendar je ta svet potrebno neprestano prečiščevati. Spraševati se moramo, kaj so naše rane in hrepenenja ter na drugi strani, kaj je resnično prav in dobro.
Menim, da je danes mogoče biti med seboj eno le, če vstopimo v notranji svet, v katerem se posameznik spopada najprej in v prvi vrsti sam seboj, ko prečiščuje vzgibe in odkriva samega sebe. Naslednji korak je dialog v občestvu, ki ustvarja pravo avtoriteto in pristen nauk. Le v občestvu je Cerkev oboje ohranjala skozi stoletja. Tudi danes ne more biti drugače. Individualizem je strup za pravo avtoriteto in pravi nauk.
Biti eno, je torej notranji napor in ne zunanji spopad, ki se ga Cerkev in kristjani še vedno gremo. Nov čas prinaša nove zahteve. Čas je, da spremenimo pogled. Sovražnik je v nas, ne zunaj nas. Jasen nauk je danes mogoč le, če prečiščujemo notranji svet ran in hrepenenj. Avtoriteto potrebujemo, vendar je mogoča samo v živem občestvu. Če ne bomo kot Cerkev spremenili pogleda, bodo preživela le živa majhna občestva. In vendar je prihodnost v naših rokah in Bog si srčno želi, da bi bili eno, kakor sta on in Oče.
