Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Jn 6,24-35)
Jezusa tudi tokrat kot preteklo nedeljo srečamo z množico, ki jo je nasitil s petimi hlebi in dvema ribama. Ob čudežni pomnožitvi kruha smo razmišljali, da se Jezus ob njej ustavlja in skuša priti ljudem blizu z globljim sporočilom. Danes s svojimi odgovori da vedeti, da si želi, da bi ga iskali zaradi znamenj, ki jih dela, in ker jim kaže na Boga Očeta. A množica vztraja pri svojem.
Ko jih torej pograja, ljudje pravijo: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus jim pove, da je: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« tj. da se vera začenja s tem, da Boga postavijo na pravo mesto. On naj bi bil njihovo središče in vse naj bi gledali v luči vere. Množici odgovor ni všeč. Jezusu ugovarja in pričakuje znamenja, ki bodo potrjevala, da je on sam Bog. Si predstavljamo takšno aroganco? Jezus je s petimi hlebi in dvema ribama nasitil pet tisoč glavo množico. Pri tem je ostalo dvanajst košar koscev kruha. Sedaj hočejo znamenje, da bi lahko verovali in se sklicujejo na Mojzesa. Nenavadno je, da Jezus vztraja v dialogu. Ljudem dopoveduje, da je tudi mana prišla iz nebes in da Mojzes brez njegovega Očeta ne bi mogel storiti ničesar. Ko si prizadeva preusmeriti pogled na božje, na ozadje hrane, ki so jo prejeli tako oni kot že prej njihovi očetje, množica vztraja pri svojih zahtevah. Še ko pravi, da je on sam kruh življenja, hočejo imeti le kruha in ne vanj ne verujejo.
Množica se torej za Jezusovo prizadevanje, da bi v njem videli Boga, ne zmeni. Ali smo kaj drugačni? Preteklo nedeljo smo se ustavili pri vprašanju, ali kristjani v odnosu do ljudi okrog sebe odražamo Jezusovo držo. Jezus ne zanemarja skrbi za telesni kruh, hkrati pa govori o nebeškem. Preteklo nedeljo smo se spraševali, ali znamo tudi sami gledati na telesne potrebe s takšno svobodo kot on. Telesno mu je pomembno, hkrati pa nas opozarja na duhovno. Jezusov pogled smo povezali z dogajanjem ob otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger. Današnji svet se je pravzaprav izgubil prav v telesnem. Ko Jezus ob množici doživlja nekaj podobnega, pogumno vabi k globljemu pogledu. Kje pa smo mi? Kaj naj bi bila naša drža?
Ko Jezus pravi: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«, govori, da je odgovor na vse potrebe. Mislim, da hoče povedati, da brez tesnega odnosa z njim v zaupanju, da je on Bog, ki vse vodi, ne bomo našli pravega ravnotežja med telesnim in duhovnim, med zemeljskim in nebeškim. Kako naj bi torej izgledal krščanski odziv na otvoritev olimpijskih iger?
Mogoče nekako takole: Olimpijske igre so čudovita priložnost, da praznujemo to, kar nam je Bog podaril: telesne in duhovne sposobnosti. So praznovanje moči telesa in duha. Brez napora in križev športniki ne morejo doseči vrhunskih rezultatov. Mar ni škoda, da se na otvoritvi norčujemo prav iz tega. Najprej iz krščanstva, ki je svetu vendarle prineslo temeljne vrednote. Nenazadnje tudi tiste, ki jih je z besedami slavila francoska revolucija: svoboda, enakost, bratstvo. Saj vemo, da je osnova vsakega športa najprej dar, zakaj bi se norčevali iz Boga. Tudi če ne verujemo vanj, vemo, da sposobnosti v osnovi niso v naši moči.
Norčujemo se iz temeljne delitve na moške in ženske. Kako bodo olimpijske igre v prihodnosti še živele, če je zanje temeljna prav delitev pri športu na moške in ženske?! Če to pomešamo, je konec ženskega športa. Zakaj ne bi bili raje z veseljem to, kar smo, odgovore pa iskali znotraj božjih načrtov za človeka?
Nenazadnje vsi športniki priznavajo, da je njihova telesna kondicija tesno povezana z duhovno pripravljenostjo. Zakaj se je potrebno norčevati iz Jezusove zadnje večerje, ko prav ta govori, da človek ni le telo, ampak tudi duh?
Ko vse to gledamo, kristjani ne moremo mimo samokritike in vprašanj:
Papež se ni oglasil. Mislim, da bi se moral. Nekatere avtoritete so se oglasile s prezirom do laikov, ki pričakujejo njihov odziv, francozov, nevernih in LGBTQ+. Kristus ni preziral in nas zagotovo ne vabi k temu. Želim si, da bi se kristjani prebudili in si priznali, da nismo dosti drugačni od množice, ki hoče predvsem 'kruha in iger'. Za kaj lepšega kot to bomo pač morali odriniti globlje, si priznati svojo človeško naravo, iskati nove odgovore in pravzaprav spet zaživeti naše krščanstvo iz korenin. Naj nas k temu spodbudi tudi tokratni evangelij.
