Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. (Ef 5,31-33)
Dokumenti drugega vatikanskega koncila
IV. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes
6. Prizadevanje za družine v današnji družbi (GS, 47-52)
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Pastoralna konstitucija drugega vatikanskega koncila Gaudium et spes (GS) po tem, ko je v prvem delu predstavila dostojanstvo osebe in njeno poklicanost v svetu, v drugem delu »v luči evangelija in človeške izkušnje« obravnava nekatere najbolj pereče sodobne probleme (prim. GS, 46). Pozornost najprej namenja zakonu in družini, v prepričanju, da je blaginja človeka ter človeške in krščanske družbe tesno povezana s srečnim življenjem zakonske in družinske skupnosti« (GS, 47).
Zato niso le preprosto poudarjene njene vrednote in cilji, temveč se izpostavi obnovljeno razumevanje zakona kot »intimne skupnosti življenja in ljubezni med zakoncema« (GS, 48). Ko vključimo pravno razsežnost zakona kot pogodbe, je temelj te zveze priznan v »zakonski pogodbi«, ki jo razumemo kot »človeško dejanje, s katerim se zakonca drug drugemu izročita in sprejmeta« (ibid.). Medsebojna podaritev moškega in ženske, tako da »nista več dva, ampak eno meso« (Mt 19,6), utemeljuje zahtevo po »popolni zvestobi« in »nerazvezljivi enosti« zakoncev, kar se izraža v rojevanju in vzgoji otrok (prim. GS, 48). Zakonsko in starševsko ljubezen, ki je odsev božje Trojice, po zakramentu zakona »podpira in bogati odrešenjska Kristusova moč«, da bi zakonca lahko drug drugega ljubila tako, kot je Kristus ljubil Cerkev in se zanjo daroval« (ibid.).
Potem ko je konstitucija Gaudium et spes osvetlila zakon v luči Kristusove ljubezni, ki je resnica človeške in božje ljubezni, pozornost nameni ljubezni zakoncev in rodovitnosti zakona. Ljubezen zakoncev se ne omeji le na erotično privlačnost, ki pa jo prav tako vključuje, ampak obsega celotno voljo zakoncev, krepi medsebojno naklonjenost in se izraža v nežnosti čustev in dejanj (prim. GS, 49). Ta ljubezen obsega dobrobit celotnega moškega in ženske, ki sta si enaka v dostojanstvu, ter prežema celotno življenje zakoncev, kar se izraža v dejanjih, ki so lastna samo zakonu. Edinstvena intimnost zakoncev, ki pomeni celovito ljubezen med dvema osebama, spodbuja njuno vzajemno podaritev in bogati njuno skupno veselje (prim. ibid.).
Rodovitnost zakonske ljubezni se prav tako izraža v rojevanju otrok, ki so »najodličnejši dar zakona« (GS, 50). Zakonca s posredovanjem in vzgajanjem človeškega življenja, ki se ga ne sme nikoli zavreči, postaneta »sodelavca ljubezni Boga Stvarnika in tako rekoč njena razlagalca«. Ker sta poklicana k tej človeški in krščanski odgovornosti, ju mora voditi pravilno presojanje v zvezi z lastnim blagrom in blagrom otrok, tako že rojenih kot istih, ki bodo še prišli. Ta presoja, ki jo navsezadnje zakonca morata sprejeti pred Bogom, zahteva, da je njuna vest usklajena z božjo postavo, kot jo v luči evangelijev razlaga cerkveno učiteljstvo (prim. ibid.).
Vrednotenje ljubečega občestva in rodovitnosti v zakonu je koncil pripeljalo do tega, da je izključil možnost »resničnega nasprotja med božjimi zakoni, ki urejajo posredovanje življenja, in zakoni, ki spodbujajo pristno zakonsko ljubezen« (GS, 51). Namesto tega trdi, da »ko je treba uskladiti zakonsko ljubezen s posredovanjem življenja«, tedaj se mora ohraniti »celotni smisel medsebojne podaritve in človeškega razmnoževanja v povezanosti z resnično ljubeznijo« (ibid.). Iz tega sledi, da je treba »življenje, takoj ko je spočeto, varovati z največjo skrbnostjo«, pri tem pa je treba preprečiti »splav in detomor«; prav tako je treba »zakonskemu življenju lastna dejanja, ki so urejena v skladu s pristnim človeškim dostojanstvom, spoštovati z veliko spoštljivostjo« (ibid.).
Učenje konstitucije Gaudium et spes o zakonski in družinski skupnosti torej izpostavlja družbeno vlogo družine, ki jo opredeljuje kot »šolo za bogatenje človečnosti« in »temelj družbe« (GS, 52). Vse, ki imajo družbene odgovornosti, zlasti v političnem in kulturnem okolju, pa poziva k dolžnosti, da »učinkovito prispevajo k vlaganju v zakon in družino« (ibid.).
Predragi, to prizadevanje je nujno potrebno bolj kot kdaj koli prej. Cerkev to dobro ve, kot to dokazujejo pastoralne spodbude papežev, ki so si sledili po zadnjem koncilu, vse do dvojnega sinodalnega zasedanja, ki ga je sklical papež Frančišek, h kateremu so se pred kratkim vrnili voditelji vzhodnih katoliških Cerkva in predsedniki škofovskih konferenc. Sveta družina iz Nazareta naj razsvetli našo pot in varuje družine vsega sveta.
(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 21.10.2026)
Kateheza: Prizadevanje za zakon in družino danes nujno bolj kot kdaj koli prej
Sveti oče: Brez svetnikov bi bila zgodovina sveta revnejša in manj človeška