Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Plodita se in množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!« (1 Mz 1,27-28) 

Dokumenti drugega vatikanskega koncila

IV. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes

3. Človeška skupnost (GS, 23-32)

Bratje in sestre, dober dan in dobrodošli! 
Konstitucija Gaudium et spes (GS), ki drugo poglavje posveča »človeški skupnosti«, vabi, da razmislimo o »množenju odnosov med ljudmi« kot »enem najpomembnejših vidikov današnjega sveta« (GS, 23). Ta stvarnost pa mora najti svojo izpolnitev »globlje v skupnosti oseb«, za kar je nepogrešljivo »medsebojno spoštovanje njihovega celotnega duhovnega dostojanstva« (ibid.). 

To so trditve, ki v naših dneh postajajo vedno bolj nujne. Tehnološki razvoj, širjenje množičnih medijev in družbenih medijev, vedno večje poseganje po umetni inteligenci po eni strani odpirajo nove možnosti, rušijo ovire in razdalje. Po drugi strani pa odnosi postajajo vse manj osebni in vse bolj virtualni, pri tem pa prihaja do nevarnosti, da se bomo navadili, da nam bodo odločitve, ki pripadajo izključno človeški vesti, narekovali algoritmi. Delovati na način, da bodo družbeni odnosi imeli resnično vsebino in osebno globino, je v tem smislu prispevek, ki ga želi dati krščanska skupnost.

Koncil nas vabi, naj merila in moč črpamo iz stvariteljskega načrta Boga, ki je želel, da bi »vsi ljudje sestavljali eno samo družino in drug z drugim ravnali kot bratje«; zato je »ljubezen do Boga in bližnjega prva in največja zapoved«, ki se je v polnosti razodela in se v popolnosti uresničila v Kristusu (prim. GS, 24). 

Izpopolnjevanje človeške osebe in družbeni razvoj je treba obravnavati kot medsebojno tesno povezana: če bi ju postavili v nasprotje ali ju ločili, bi to pomenilo, da bi ju onemogočili. Zgodovina, tudi novejša, jasno potrjuje to resnico. Zato se ne smemo naveličati ponavljati skupaj z očeti drugega vatikanskega koncila, da »človeška oseba, ki po svoji naravi nujno potrebuje družbeno življenje, je in mora biti počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov« (GS, 25). 

S tega vidika Gaudium et spes potrjuje, da raznolikosti oseb in ljudstev na svetu ne smemo obravnavati kot nevarnost ali grožnjo, ampak kot potencial za bogatitev in rast. Nasprotje, ki včasih preraste v nasilje, je rezultat moči greha in tega, kako greh na vseh ravneh vpliva na miselnost in dejanja, s tem pa povzroča uničenje in smrt. Treba se je odpreti za logiko vzajemnosti, medsebojne delitve in skrbi, kot se to dogaja med različnimi udi človeškega telesa (prim. 1 Kor 12,21-25). 

Na tem mestu pastoralna konstitucija ponuja tudi kratko definicijo »skupnega dobrega« ter izpostavi, da gre za »vsoto tistih pogojev družbenega življenja, ki tako skupinam kot posameznim članom omogočajo, da v večji meri in hitreje dosežejo svojo popolnost« (GS, 26). Hkrati pa – ko priznava soodvisnost med narodi – konstitucija zatrjuje, da »se mora vsaka skupnost ozirati na potrebe in upravičene težnje drugih skupnosti ter celo na skupno dobro celotne človeške družine« (GS, 26). 

Na podlagi tega izhodišča so koncilski očetje nato nakazali nekatere »praktične in nujnejše posledice« (GS, 27). Prva je spoštovanje človeške osebe. Gaudium et spes pravi: »Vse, kar nasprotuje življenju, kakor raznovrstni uboji, rodomori, splavi, evtanazija in tudi prostovoljni samomor; vse, kar rani neokrnjenost človeške osebe, kakor pohabljanje, telesno ali duševno mučenje, psihično prisiljevanje; vse, kar ponižuje človeško dostojanstvo, kakor na primer življenje v človeka nevrednih razmerah, samovoljno zapiranje, nasilno preseljevanje, suženjstvo, prostitucija, trgovina z ženskami in mladoletniki; tudi sramotne delovne razmere, ko z delavci ravnajo, kakor da so le orodje za dobiček in ne svobodne ter odgovorne osebe – vse to in drugo, kar je še temu podobno, je v resnici sramotno« (ibid.). 

Druga posledica je spoštovanje in ljubezen tudi do nasprotnikov ali do tistih, ki od nas drugače mislijo in ravnajo (prim. GS, 28). 

Na tretjem mestu pa je temeljna enakost vseh ljudi, kar zahteva socialno pravičnost. Kot pravi dokument: »Vsaka oblika diskriminacije temeljnih človekovih pravic, bodisi na družbenem bodisi na kulturnem področju, naj bo to zaradi spola, rase, barve, socialnega položaja, jezika ali vere, je treba premagati in odpraviti, ker nasprotuje Božjemu načrtu« (GS, 29). 

Nazadnje koncilski očetje pozivajo, naj premagamo individualistično miselnost in prevzamemo držo odgovornosti in sodelovanja (prim. GS, 30-31). 

Dragi bratje in sestre, ta pogled na človeštvo kot »skupnost oseb« je dragocena zapuščina, ki nam jo je izročil drugi vatikanski koncil. Vsem nam pomaga, da se odločimo za osebno in skupnostno razločevanje ter na ta način odgovorno ovrednotimo današnje družbene in politične projekte, in sicer v skladu z načeli človekovega dostojanstva, socialne pravičnosti in svobodne udeležbe pri gradnji skupnega dobrega. Prihodnost človeštva je namreč odvisna od zavzetosti vsakega posameznika, da pri gradnji bolj človeškega sveta sodeluje z Bogom ter z brati in sestrami (prim. GS, 30). 

 (Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 16.9.2026) 

 Kateheza o človeški skupnosti: Pri gradnji bolj človeškega sveta sodelovati z Bogom in brati