Tedaj je Pavel stopil v sredino Areopága in spregovoril: »Možje Atenci! Po vsem, ker vidim, ste zelo pobožni. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ›Nepoznanemu bogu‹. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam.« (Apd 17,22-23)
Dokumenti drugega vatikanskega koncila
IV. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes
7. Odnos med vero in kulturo (GS, 53–62)
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Drugi vatikanski koncil ni mogel zaobiti obravnavanja kulture in njenega odnosa s krščansko vero. Temu je posvečeno drugo poglavje drugega dela konstitucije Gaudium et Spes (GS).
Katoliška Cerkev je vedno skrbela, da je oznanjevanje evangelija spremljalo ustanavljanje šol vseh vrst, katerih cilj je bil izboljšati človeško, kulturno in duhovno formacijo moških in žensk na vseh petih celinah. Kot vemo, so srednjeveške univerze nastale iz srca Cerkve in bistveno prispevale k razvoju zahodne civilizacije. Obenem pa napredek kulture in znanja odpira vedno nova in globlja vprašanja ter spodbuja vernike, da povedo razlog svoje vere (prim. 1 Pt 3,15-17). Nenazadnje, ti različni kulturni pojavi, kot izrazi duhovne razsežnosti človeka, prispevajo k odpiranju uma za večna vprašanja o smislu sveta in človeškega obstoja ter tako pripravljajo človeka za sprejem evangelija Jezusa Kristusa.
Odnos med vero in kulturo ima svoje temeljno načelo v učlovečenju. Če je Božja beseda postala meso in je prišla bivat med nas (prim. Jn 1,14), potem ima tudi vera učlovečeno realnost, prepleteno s kulturo, v katero je umeščena. Poklicana je, da postane kultura, da torej doseže osebo v njenem življenjskem okolju, sestavljenem iz človeških besed, tradicij, verskega čuta, umetnosti in poezije, razmišljanja in znanosti. Kot je rad ponavljal sveti Janez Pavel II, »vera, ki ne postane kultura, je vera, ki ni v celoti sprejeta, ni v celoti premišljena, ni zvesto živeta« (Janez Pavel II., Govor udeležencem simpozija Cerkvenega gibanja za kulturno udejstvovanje, 16. januar 1982).
Vera se lahko učloveči v vsaki kulturi, ker se ne istoveti z nobeno od njih. Vera v njih prebiva in jih oblikuje od znotraj v skladu z »obliko« Jezusa Kristusa, torej z ljubeznijo, služenjem in sinovskim priznanjem Božjega očetovstva. Ker je obenem »poslana k vsem narodom katere koli dobe ali kraja, ni izključno ali neločljivo vezana na nobeno raso ali narod, na noben poseben način življenja, na noben stari ali novi običaj. Zvesta svojemu izročilu, ko se obenem zaveda vesoljnosti svojega poslanstva, lahko vstopi v občestvo z različnimi kulturnimi oblikami; takšno občestvo bogati tako Cerkev samo kot tudi različne kulture« (GS, 58).
Cerkev spodbuja kulturo, ker je sama po sebi dobrina, je v službi človeka in izpolnitve njegovega poslanstva na zemlji. Zato Gaudium et spes poziva mednarodno skupnost, naj vsem zagotovi dostop do temeljnih kulturnih dobrin, odpravi nepismenost in pomanjkanje izobrazbe. Vsi, ki so sposobni za visokošolsko izobraževanje – pogumno trdi koncil – morajo za to imeti zagotovljene dejanske pogoje. Prav tako je »dolžnost vseh, da ženskam priznajo in podpirajo njim lastno in nujno soudeleženost v kulturnem življenju« (GS, 60).
Gaudium et spes prav tako poudarja potrebo po usmerjanju poučevanja k določeni enotnosti znanja, čeprav lahko spreminjajoči se življenjski pogoji to otežijo (prim. GS, 61). Kristjani imajo prvi dolžnost, da si prizadevajo za dosego te enotne modrosti, najprej v sebi. Četudi so z razodetjem prejeli odgovore na velika eksistencialna vprašanja, niso izvzeti iz potrpežljive intelektualne in kulturne formacije; nasprotno, njihovo človeško in znanstveno znanje mora iti v korak z vsebino njihove vere, ki jo morajo z leti in v skladu z ravnjo svoje izobrazbe nenehno poglabljati. Koncil se še posebej obrača na teologe: »Tisti, ki se ukvarjajo s teološkimi vedami, naj se trudijo, da bodo sodelovali z odličnimi strokovnjaki drugih znanstvenih področij, ter naj združijo svoje moči in mnenja. Teološko raziskovanje naj teži za poglobljenjim spoznanjem razodete resnice, hkrati pa naj ne zanemarja stika s svojim časom, da bo moglo pomagati ljudem, ki so kompetentni v različnih strokah, osvojiti polnejše poznavanje vere« (GS, 62).
Bratje in sestre, konstitucija Gaudium et spes nam priporoča, naj vere ne živimo v duhu nasprotovanja ali sovražnosti do sveta, kulture in njenih človeških izrazov, temveč nas takole poziva: »Verniki naj torej živijo v kar tesnejši povezanosti z drugimi ljudmi svoje dobe, ter si prizadevajo v celoti razumeti njihov način mišljenja in čutenja, ki se izraža s kulturo« (GS, 62). Doseči zrelo in odgovorno povezanost med vero in kulturo je namreč pogoj, ki je potreben za vztrajanje v krščanski poklicanosti, pa tudi nepogrešljiva zahteva, da bi vero pričevali v svetu in jo na verodostojen način sporočali drugim.
(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 28.10.2026)
Kateheza: Povezanost med vero in kulturo je potrebna za krščansko pričevanje v svetu