Kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, in to zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih. O tem upanju ste slišali že prej, v besedi resnice evangelija, ki je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. Tako je bilo tudi pri vas od dne, ko ste zanj slišali in v resnici spoznali Božjo milost. (Kol 1,3-6)

Apostolsko potovanje v Francijo in obisk Unesca 

 Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli! 
Danes bi vam rad govoril o apostolskem potovanju v Francijo, ki sem ga opravil pred nekaj dnevi. To je bil zame in za Božje ljudstvo v tej državi velik dar, in zanj se Gospodu zahvaljujem. Ponovno izražam hvaležnost vsem, ki so me sprejeli, civilnim oblastem in pastirjem Cerkve ter številnim drugim, ki so želeli srečati papeža ali ga vsaj pozdraviti na ulicah kot Kristusovega apostola in glasnika miru. Hvala vsem! 

Misli in vtise – še vedno žive – tega pastoralnega obiska bi rad zbral okoli enega samega velikega simbola: katedrale Notre-Dame v Parizu. Tam smo popoldne prvega dne obhajali večernice Blažene Device Marije, slovesno in hkrati praznično bogoslužje, med katerim so glasba, petje in lepota cerkve ganili srca, združena v molitvi. 

Katedrala Notre-Dame, poleg tragedije, ki jo je doživela, lahko simbolično osvetli celotno apostolsko potovanje in ponudi ključ za razumevanje, ki bi ga povzel z eno besedo: preporod. 

Pariška katedrala, za katero se je pred sedmimi leti zdelo, da je v ogromnem požaru bila smrtno ranjena, je zdaj obnovljena in sijajnejša kot kdaj koli prej. Ta nesreča je sprožila pozitivne odzive na vseh ravneh, nekatere bolj vidne in praktične, druge bolj skrite, duhovne. 

Njena obnova je bila dokaz, da je sodelovanje med Cerkvijo, državo, javnimi ustanovami in civilno družbo mogoče. Takšna drža je pomagala, da smo videli veliko vrednost velikodušnosti dobrotnikov ter znanje in izkušnje strokovnjakov in delavcev. Sinergija za skupno dobro bi morala biti običajna drža institucij, političnih in družbenih sil ter vseh tistih, ki imajo civilno in ekonomsko odgovornost. To je sporočilo, ki sem ga želel posredovati francoskim oblastem, pa tudi članicam Unesca, Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo s sedežem v Parizu, ter nakazati temeljno merilo, na katerem temelji takšno sodelovanje: dostojanstvo človeške osebe. 

A Notre-Dame je predvsem podoba Cerkve, zgrajene iz živih kamnov, svetega Božjega ljudstva. 

Zanimivo je potegniti vzporednico med obhajanjem večernic v katedrali in molitveno vigilijo mladih, ki je potekala istega večera na velikem stadionu Stade de France v Parizu. Dva popolnoma različna kraja, pa vendar dva dopolnjujoča se dogodka, skoraj duhovno združena. Kaj ju je združilo? Cerkev, ki ni zgrajena iz kamna ali cementa, temveč iz ljudi, ki ljubijo Jezusa Kristusa, ker jih je On ljubil. V katedrali Notre-Dame so bili duhovniki in diakoni, posvečene osebe, pastoralni delavci; na stadionu pa je bila nova francoska generacija: nova – rekel bi – ne le po starosti, ampak še bolj po duhu, po svobodi srca in vere. Mladi, ki so peli, kričali, a so tudi molčali in poslušali. Pozorni in ganjeni obrazi, ki so razkrivali srca, ki hrepenijo po resnici in ljubezni. Z veseljem sem jim rekel: »Vi ste svetniki Francije!« To bedenje je bilo veliko znamenje upanja. 

 Tako kot je to bilo – v majhnosti, ki je všeč Bogu – tudi srečanje v Domu Bakhita (Maison Bakhita), centru za ljudi v stiski. Gre za enega od mnogih krajev, ki so sad evangelija in kjer si vsak dan prizadevajo, da bi z ljubeznijo služili dostojanstvu človeške osebe. 

Vendar pa je v francoski Cerkvi že nekaj let opaziti znamenje preporoda, ki se vidi v znatnem in naraščajočem številu mladih in odraslih, ki prosijo za krst. O tem lepem Božjem »presenečenju« trenutno v Parizu poteka regijsko sinodalno zasedanje, na katerem sem imel priložnost govoriti in spodbuditi pot katehumenov in novokrščencev ter tudi skupnosti, ki jim pripadajo. 

Vrhunec mojega obiska francoske prestolnice je bila maša na Trgu sloge (Place de la Concorde). Tam se je na presenetljiv način pojavilo znamenje preporoda: bogoslužni zbor, ki je na prostranem trgu zbral duhovnike, vernike in veliko množico, se je raztezal vzdolž celotne Elizejske poljane (Avenue des Champs Élysées) do Slavoloka zmage in še naprej. V trenutku obhajila so vsi lahko pristopili k evharistiji, ki je bila razdeljena povsod. To je prava obnova, prenova Cerkve, ki jo lahko doseže le Bog, po priprošnji Device Marije. 

In tako je bilo naravno in primerno, da sem se po Parizu kot romar odpravil v Lurd, da bi počastil Mater Cerkve, Marijo, ki ob uri trpljenja in smrti ohranja prižgano svetilko vere in upanja. V Lurdu Gospod po materinski skrbi Device Marije vsem romarjem, še posebej bolnim na telesu in duhu, prinaša sporočilo upanja in ponovnega rojstva. To je sporočilo, ki sem ga želel odkrito ponoviti: vsako človeško življenje, v vsakem stanju, tudi v najbolj krhkem, ohranja svoje nedotakljivo dostojanstvo in si zasluži, da se zanj skrbi, se ga spremlja in se mu lajša trpljenje s človeškim sočutjem in s pomočjo sredstev, ki jih ponuja znanost. Zato Lurd za ves svet predstavlja svetišče civilizacije ljubezni. V tem kontekstu sem srečal nekaj žrtev zlorab in jih prosil, naj mi pomagajo, da tudi drugim žrtvam izrazim svojo željo in željo celotne Cerkve, da jim prisluhnemo in hodimo z njimi v iskanju ozdravitve ter priznamo bolečino, ki jim je bila povzročena v življenju, in si prizadevamo preprečiti zlorabe. 

Tretja in zadnja postaja na apostolskem potovanju je bilo mesto Metz, v delu Francije in Evrope, ki ga je močno prizadela druga svetovna vojna. Tam je deloval Robert Schuman, eden glavnih navdihovalcev procesa evropskega združevanja. Sodobna Evropa se je rodila prav kot projekt miru po uničenju, ki ga je povzročila vojna. Lahko rečemo, da se je tisto, kar se je zgodilo katedrali Notre-Dame v Parizu s požarom, zgodilo tudi v Evropi z drugo svetovno vojno. In Evropa se je ponovno rodila, na podlagi tistih načel demokracije, solidarnosti in bratstva med ljudstvi, ki veliko dolgujejo svojim krščanskim koreninam. Tudi danes se na teh temeljih in s to »življenjsko limfo« lahko obnovi evropski projekt v veliko bolj globaliziranem svetu, kjer ima medverski dialog prvovrstno vlogo. Zato sem se v Metzu srečal s predstavniki različnih verskih tradicij, ki so v moji prisotnosti prebrali in podpisali »Metzev apel« za dialog in mir. 

 Predragi, tema mojega pastoralnega obiska Francije je bila »Da bi svet imel življenje« (prim. Jn 6,51). To so Jezusove besede, ki povzemajo celotno njegovo poslanstvo odrešenja in so med mojim potovanjem v polnosti izražale evangelijski pomen vsakega srečanja. Naj zdaj navdihujejo našo molitev, ko Boga prosimo, da bi ta milostni dogodek obrodil obilne in trajne sadove. 

 (Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 30.9.2026) 

 Kateheza o papeževem obisku Francije: Srečanja bila znamenja preporoda in upanja