»Gospod Bog je zasadil vrt v Edenu proti vzhodu in je tja postavil človeka, ki ga je naredil. Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed […]. Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1 Mz 2, 8-9a.15)
Dokumenti drugega vatikanskega koncila
IV. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes
4. Smisel človeške dejavnosti v vesoljstvu (GS, 33-39)
Bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Ko nadaljujemo naše seznanjanje s pastoralno konstitucijo drugega vatikanskega koncila Gaudium et Spes, pridemo do tretjega poglavja prvega dela, ki ima zanimiv naslov: Človeška dejavnost v vesoljstvu. Temeljno vprašanje je: kakšna je vrednost človeške dejavnosti v svetu in s tem tehničnega, družbenega in znanstvenega napredka? Spomnimo se lahko, da je človek manj kot štiri leta po zaključku koncila, v noči med 20. in 21. julijem 1969, prvič stopil na Luno.
Človek, ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, je nosilec napredka. S svobodo in inteligenco širi svoje znanje ter s tem prispeva k napredku celotne družbe. To zlahka opazimo, če pogledamo izboljšanje življenjskih pogojev skozi generacije. Dokument pravi, da si človek »mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval od višjih sil, danes priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo« (GS, 33).
Zaradi tega so nekateri misleci tehnično-znanstveni napredek predstavili kot nekaj, kar slabi odnos z Bogom, do te mere, da se je zdel nepotreben ali celo nasproten krščanski veri. In takšna razlaga je pri sodobnem človeku, v primerjavi s prejšnjimi obdobji, povzročila spremembo pogleda na svet. Ta predsodek se je uveljavil predvsem v tistem delu zahodne kulture, ki je izgubila povezanost s krščanskim razodetjem. V postkrščanskih humanizmih sta človek in Bog napačno predstavljena kot tekmeca. Da bi človek uveljavil svoje znanje, svojo svobodo in svoj napredek, se mora osvoboditi Boga. Na koncu pa z zanikanjem odnosa z Bogom, izgubi tudi možnost, da bi potrdil transcendentno naravo človeške osebe. To je »drama ateističnega humanizma«, ki jo je dobro opisal pomemben teolog drugega vatikanskega koncila Henri de Lubac (prim. H. de Lubac, Le drame de l’humanisme athée, 1944).
Drugi vatikanski koncil želi dati jasen odgovor: »Za vernike – pravi Gaudium et spes – je ena stvar gotova: sama po sebi se individualna in kolektivna človeška dejavnost, torej tisti ogromen napor, s katerim so ljudje skozi stoletja poskušali izboljšati svoje življenjske pogoje, ujema z Božjimi nameni« (GS, 34). Še več, konstitucija nadaljuje, da si »kristjani niti v sanjah ne predstavljajo, da bi rezultate človeške iznajdljivosti in poguma zoperstavili Božji mogočnosti, kakor da bi racionalno bitje bilo tekmec Stvarniku. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeštva znamenje Božje veličine in sad njegovega neizrekljivega načrta« (GS, 34). V bistvu je Bog v roke moškega in ženske položil stvarstvo, ki je še vedno in statu viae, torej na poti, v rasti, da bi ga s svojim modrim delovanjem pripeljala do izpolnitve (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 302, 306, 307).
Tukaj imamo pomemben sklic na skrivnost učlovečenja. Človeštvo – in z njim delo, napredek in avtonomija ustvarjenih stvari – se v srečanju z Bogom ne izgubi ali izniči, temveč je vanj v celoti sprejeto in v Kristusu obstaja svobodno in dejavno: prav v Njem človeštvo najde polnost resnice in svobode. Poleg tega se sad človeškega dela, ki ga predstavljata kruh in vino, pri evharističnem obhajanju vsak dan položi na oltar, da bi se spremenil v Kristusovo Telo in Kri.
Iz tega vidika prihaja pomembna resnica: da bi se srečal z Bogom, človeku ni treba zapustiti zemeljskih dejavnosti, ampak lahko v polnosti živi svojo poklicanost tako, da dobro opravlja vsakdanje delo in ga s tem posvečuje (prim. Janez Pavel II., Homilija med kanonizacijo Jožefa Marije Escrivaja, 6. oktober 2002). Kristjani so tako kot vsi drugi vključeni v gradnjo človeškega mesta, pri tem pa so usmerjeni k cilju vseh stvari in k srečanju z Bogom; tiste pa, s katerimi delijo pot napredka, znanosti in življenja, opominjajo na ta končni cilj.
Seveda je treba zemeljski napredek jasno ločiti od razvoja Kristusovega kraljestva. Vendar pa koncil trdi, »da je ta napredek, v kolikor more prispevati k boljši urediti človeške družbe, velikega pomena za Božje kraljestvo. […] Vse dobre sadove narave in naše delavnosti, ko jih bomo razširili po zemlji v Gospodovem Duhu in v skladu z njegovo zapovedjo, bomo našli ponovno, toda očiščene vsakega madeža, razsvetljene in preobražene« (GS, 39).
Nazadnje še spomnimo, da mora tehnični in znanstveni napredek – da bi postal zares človeški napredek, torej napredek vsega človeka in vseh ljudi – izhajati iz ljubezni in voden z ljubeznijo. Le tako bo lahko vedno branil človekovo dostojanstvo in izboljševal življenjske pogoje vseh, zlasti najbolj prikrajšanih.
Dragi bratje in sestre, drugi vatikanski koncil nas vabi, da delimo kruh znanja in delovanja, da bi vsak človek in vsako ljudstvo lahko razvijalo svoje potenciale in skupaj, z Božjo pomočjo, gradilo boljšo prihodnost.
(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 23.9.2026)
Kateheza: Kakšna je vrednost človeške dejavnosti in družbenega napredka?
Papež ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev opozoril na otroke in mlade