Človekovo dostojanstvo je Božji dar ljubezni, ki ga je treba braniti

Dokumenti drugega vatikanskega koncila

IV. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes (GS 12-22)

2. Človekovo dostojanstvo: dar in odgovornost

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Koncilska konstitucija Gaudium et Spes (GS), ki svoje prvo poglavje posveča dostojanstvu človeške osebe, poudarja, da je to dostojanstvo temelj in pogoj tistih »vrednot, ki so danes najbolj cenjene«, vendar pa ne smejo izgubiti odnosa s »svojim božjim izvorom«, da ne bi podlegle morebitnim popačenjem zaradi »pokvarjenosti človeškega srca« (GS, 11).

Pot, ki je omogočila, da smo poudarili temeljne značilnosti in pravice človekovega dostojanstva, zagotovo predstavlja eno najpomembnejših poglavij v človeški zgodovini. Vendar pa ta pot še ni končana in se mora spoprijeti s protislovji, tako starimi kot novimi, ki preprečujejo njeno popolno uresničitev.

Cerkev jasno ponuja svoj prispevek ter izpostavlja, da človekovo dostojanstvo izvira iz osebe kot take. To sem imel priložnost poudariti tudi v nedavni okrožnici Magnifica humanitas (MH): »Vsakega človeka je Bog načrtoval in želel, da vstopi v zgodovino občestva z Njim, z drugimi in s stvarstvom. Njegovo dostojanstvo ni odvisno od sposobnosti, ki jih ima, od bogastva ali vloge, ki ji opravlja, od pravilnih ali napačnih odločitev, ki jih sprejme, ampak je dar, ki ga predhaja in presega in ki mu ga je podaril Bog kot izraz svoje ljubezni, ki nikoli ne pojenja« (MH, 50). Neskončno dostojanstvo človeka je torej ukoreninjeno v njegovi identiteti bitja, ustvarjenega »po Božji podobi, sposobnega spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika«; kar je načrt in dar ljubezni, ki presega druge ustvarjene stvari, ki so mu zaupane v oskrbo, da bi »vladal nad njimi in jih uporabljal v Božjo slavo« (GS, 12).

V veri lahko razumemo končni temelj dostojanstva človeške osebe, saj Sin »z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost« (GS, 22).

Oseba vedno pomeni odnos, občestvo, sodelovanje v odnosu do Boga in drugih, torej sinovski odnos z Bogom Očetom ter bratski odnos s Kristusom in vsemi ljudmi. Izključuje nase osredotočeno zaprtost. Biti oseba pomeni dojemati sebe kot dar, ki ga je treba deliti, ter rasti in dozorevati v sprejemanju, vzajemnosti in služenju.

To dostojanstvo je zaupano odgovornosti vsakega posameznika, obenem pa zahteva tudi solidarnost in vzajemno skrb, premagovanje številnih ponarejanj in manipulacij, ki še vedno izkrivljajo dojemanje dostojanstva in ovirajo njegovo realizacijo. Dejansko je zaradi odločitev, ki jih je človek skozi zgodovino sprejel proti svojemu dostojanstvu, še danes »sam v sebi razklan« in »vse človeško življenje, tako individualno kot kolektivno, se kaže kot dramatičen boj med dobrim in zlim, med svetlobo in temo«. Toda na to krhko in omejeno stanje lahko gledamo z upanjem, saj je »Gospod sam prišel, da bi človeka osvobodil in okrepil, ko ga je notranje prenovil in izgnal vladarja tega sveta (prim. Jn 12,31), ki je držal človeka v sužnosti greha« (GS, 13).

Poleg tega konstitucija Gaudium et spes trdi, da se človekovo dostojanstvo nanaša na celotno osebo in da je zato treba preseči dualistična stališča. Človek je »enota duše in telesa«. Telo zreducirati na predmet, s katerim se poljubno razpolaga, vedno pomeni zanikanje človekovega dostojanstva. »Zato človeku ni dovoljeno prezirati telesnega življenja«, ampak »mora imeti svoje telo za nekaj dobrega in ga spoštovati, ker ga je ustvaril Bog in ga določil za vstajenje poslednji dan«. Nad svojim telesom mora bdeti, da »ne postane suženj zlih nagnjen svojega srca« (GS, 14), kajti vsak človek je ranjen z grehom.

Gaudium et spes govori o treh pomembnejših izrazih človekovega dostojanstva: razum, zaradi katerega človek neutrudno išče resnico (GS, 15); vest, s katero daje svojemu življenju enotnost in smisel (GS, 16); svoboda, po kateri je človek odgovoren protagonist svojih odločitev (GS, 17). To so med seboj tesno povezane razsežnosti: v vesti se resnico prepozna kot resnico in svoboda jo izkusi kot svoj temelj in možnost. Sveti Duh, ki daje življenje v Kristusu, nas osvobaja in nam nenehno zagotavlja naše dostojanstvo Božjih otrok, ko nas osvobaja strahov in nas vodi proti končnemu cilju, proti tisti polnosti življenja po smrti, ki nam jo je obljubil Jezus: skrivnost o človeku le v Njem najde resnično luč, od Njega sveti luč na uganko bolečine in smrti in le z Njim gremo naproti vstajenju.

Dragi bratje in sestre, ustvarjeni po podobi Boga, po Njem in z Njim smo prejeli edinstveno in neizbrisno dostojanstvo. Prizadevajmo si ga vedno spodbujati in braniti z lučjo in močjo evangelija.

(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 9.9.2026)

Sveti oče pri katehezi: Človekovo dostojanstvo je Božji dar ljubezni, ki ga je treba braniti