Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. (Jn 3,16-17)
Dokumenti drugega vatikanskega koncila
IV. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes (GS 1-10)
1. Cerkev, ki posluša in služi svetu
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Z današnjim srečanjem začenjamo razmišljati o pastoralni konstituciji Gaudium et Spes, s katero je drugi vatikanski koncil želel poglobiti temeljno temo, namreč odnos Cerkve do sodobnega sveta. Sveti Janez XXIII. se je že v svojem uvodnem govoru 11. oktobra 1962 želel distancirati od »prerokov nesreče«, ki »kljub gorečemu verskemu zanosu […] trdijo, da so naši časi v primerjavi s preteklimi stoletji veliko slabši; in gredo celo tako daleč, da se vedejo, kot da se iz zgodovine ne bi mogli ničesar naučiti« (Govor Gaudet Mater Ecclesia, 11. oktober 1962, 4.2). Od tu izhaja naloga, zaupana koncilskim očetom: »V sedanjem stanju človeških dogodkov, v katerem se zdi, da človeštvo vstopa v nov red stvari, je treba videti skrivnostne načrte Božje previdnosti, ki se uresničujejo v zaporednih časih skozi delo ljudi, pogosto pa presegajo njihova pričakovanja, in ki z modrostjo vse, tudi neugodne človeške dogodke, usmerjajo v dobro Cerkve« (Govor Gaudet Mater Ecclesia, 11. oktober 1962, 4.4).
Tri leta pozneje je pastoralna konstitucija Gaudium et Spes v tem razločevanju prepoznala bistveni element narave Cerkve in ga opisala kot konstitutivni del njenega pastoralnega značaja: od tod opredelitev »pastoralne konstitucije«. Ne gre za naivni optimizem, temveč za obnovljeno zvestobo skrivnosti Kristusa, ki je z učlovečenjem izbral, da bo z nami delil naše življenje. Postal je »v vsem izenačen z brati« (prim. Heb 2,17; 4,15) in je nase prevzel posledice greha, ko je umrl »v odkupnino za vse« (1 Tim 2,6). Ta izenačenost s človeštvom je pot, ki jo Kristus pričakuje od Cerkve; zato se koncilska konstitucija Gaudium et Spes začne s trditvijo, da »veselje in upanje, žalost in tesnobo ljudi tega časa, zlasti revnih in vseh trpečih« (GS 1) Cerkev čuti kot svoje.
Gre za soudeleženost, ki nas poziva, naj zapustimo vsako pasivnost in brezbrižnost pred dogodki, zgodovino in življenjem oseb, predvsem pa pred naglimi in korenitimi spremembami, ki jih doživljamo danes. Ne moremo ostati nezainteresirani gledalci, temveč moramo poslušati s srcem, pustiti se nagovoriti in vključiti. S Kristusom in s podporo njegovega Duha, so verniki poklicani, da prevzamejo težave bratov in sester, zlasti tistih, ki se jim godijo krivice, diskriminacija, nasilje. Samo s soudeleženostjo in zavzemanjem je mogoče priti do ustreznih odgovorov, vedno podprti z gotovostjo, da »se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18).
V tem smislu bližina človeštvu odpira pot globljemu razumevanju dogodkov in samega razodetja, in v tej isti perspektivi konstitucija Gaudium et Spes opominja na »stalno dolžnost Cerkve, da preiskuje znamenja časov in jih razlaga v luči evangelija« (GS 4). Ta koncilska konstitucija je torej Cerkev pozvala k trajnemu prizadevanju za spreobrnjenje, da bi pričevala, da je »ne nagiblje nobeno zemeljsko hlepenje«, ampak »je njen cilj samo eden: pod vodstvom Duha Tolažnika nadaljevati delo samega Kristusa, ki je prišel na svet zato, da bi spričal resnico, da bi odrešil, ne pa sodil, da bi služil in ne da bi se mu služilo« (GS 3).
V resnici ne gre zgolj za moralno določilo. Papež Frančišek nas je spomnil, da »je za Cerkev izbira ubogih najprej teološka kategorija in šele nato kulturno, sociološko, politično ali filozofsko vprašanje. […] Poklicani smo, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 198).
Krščanska soudeleženost nas obvezuje, da sprejmemo realnost in tudi razkrijemo protislovja, ki zaznamujejo osebno in družbeno življenje sodobnega sveta. Na primer: znanstveni in tehnološki napredek, ki ponuja vedno nove možnosti, vendar le nekaterim, in posamezniku jih ne uspe vedno obrniti »sebi v prid«; ali jasnejše poznavanje »zakonov družbenega življenja«, ki pa ga spremljajo negotovosti »ko gre za to, kam naj ga usmeri«; ali pa večja razpoložljivost »bogastva, možnosti in gospodarske moči«, ki pa žal danes, tako kot v času koncila, pušča »velik del prebivalcev sveta […] še vedno v primežu lakote in revščine« (GS 4); ali tudi skupno zavedanje, da je na kocki prihodnost planeta, hkrati pa nezmožnost, da bi se odpovedali sebičnemu potrošništvu in iluziji, da je vojna učinkovit način za vzpostavljanje miru.
V času, zaznamovanem z globokimi spremembami, ki povzročajo zaskrbljujoča neravnovesja, je Cerkev poklicana služiti človeku, prisluhniti in sprejemati najgloblja vprašanja srca in hrepenenja, ki so v njem, ter kazati na Kristusa kot »ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine« (GS 10). Zato se mora v Cerkvi, na vsaki ravni in v vsakem obdobju, uresničevati usmiljena kenoza Kristusa, ki »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika, [...] postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,6–8).
Dragi bratje in sestre, naj bosta veselje in upanje – gaudium et spes – značilni potezi Cerkve, ki oznanja in pričuje evangelij ter je blizu ženskam in moškim našega časa.
(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 2.9.2026)
Kateheza o Gaudium et spes: Cerkev poklicana služiti človeku, ne bodimo pasivni gledalci