Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   V evangeliju današnjega bogoslužja slišimo nekatere Jezusove besede, ki se tičejo pismoukov in farizejev, torej verskih voditeljev ljudstva. Za te voditelje Jezus uporablja zelo ostre besede, »govorijo namreč, pa ne delajo« (Mt 23,3) in »vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli« (v. 5). Jezus pravi, da govorijo, pa ne delajo in vse kar delajo, delajo zato, da bi jih ljudje videli. Zaustavimo se pri teh dveh vidikih: razdalja med reči in delati ter zatem o primatu zunanjega nad notranjim.

Dragi bratje in sestre, dober dan!   Danes obhajamo praznik vseh svetih. V luči tega praznika se ustavimo pri svetosti, zlasti pri dveh njenih značilnostih. Svetost je dar – ni je mogoče kupiti – in istočasno je pot. Dar in pot. Predvsem je dar. Svetost je Božji dar, ki smo ga prejeli s krstom. Če jo pustimo rasti, lahko popolnoma spremeni naše življenje (apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 15). Svetniki niso nedosegljivi ali oddaljeni junaki, ampak so osebe kot mi, so naši prijatelji, katerih izhodiščna točka je bil isti dar, ki smo ga mi prejeli – krst. In če nekoliko pomislimo, smo zagotovo kakšnega že srečali, »vsakdanjega« svetnika, pravično osebo, ki zares živi krščansko življenje, s preprostostjo ... to, kar rad imenujem »svetniki izza sosednjih vrat«, ki imajo običajno življenje. Svetost je torej dar, ki je ponujen vsem za srečno življenje. Sicer pa, ko prejmemo nek dar, kakšen je naš prvi odziv? To, da smo srečni, saj to pomeni, da nas nekdo ima rad; dar svetosti nas naredi srečne, ker nas Bog ima rad.  

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Danes nam evangelij govori o največji zapovedi (prim. Mt 22, 34-40). Učitelj postave je glede tega vprašal Jezusa in On je odgovoril z »največjo zapovedjo ljubezni«. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem [… in] svojega bližnjega kakor samega sebe (vv. 37. 39.). Ljubezen do Boga in do bližnjega sta med sabo neločljivi. Ustavimo se malo pri razmišljanju o tem.

'Šel si k neobrezanim in jedel z njimi.' Peter pa jim je začel razlagati vse po vrsti. Ko sem začel govoriti, je prišel nadnje Sveti Duh, kakor je prišel ob začetku nad nas. Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?« (Apd 11,2-4.15.17)

»Nato se je [Jezus] vrnil [z Jožefom in Marijo] in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.« (Lk 2,51-52)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij spregovori o kralju, ki pripravlja svatbeno gostijo za svojega sina (prim. Mt 22,1-14). Gre za mogočnega človeka, ki pa je predvsem velikodušni oče, ki vabi, da bi podelil svoje veselje. Še zlasti razodeva dobroto njegovega srca dejstvo, da nikogar ne primora, povabi pa vse, četudi je ta njegov način izpostavljen možnosti zavrnitve. Opazimo, da pripravlja gostijo in zastonj ponudi priložnost za srečanje, za praznovanje. To je to, kar Bog pripravlja za nas, to je, gostijo, da bi bili v občestvu z Njim in med sabo. In nas, vse nas, je Bog povabil. Toda svatbena gostija zahteva od nas čas in vključenost, zahteva »da«, odzvati se Gospodovemu povabilu, a pri tem nas pušča svobodne.

»Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: 'Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.' Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali.« (Lk 23,32-34)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij predstavlja dramatično priliko z žalostnim koncem (prim. Mt 21,33-43). Gospodar zemljišča je na njem posadil vinograd in dobro skrbel zanj. Zatem ga je, ker je moral odpotovati, zaupal viničarjem. V času trgatve, je poslal svoje služabnike, da bi zanj pobrali pridelek. Toda viničarji so z njimi slabo ravnali in jih ubili. Tedaj je gospodar poslal svojega sina in ti so ubili tudi njega. Zakaj? Kaj je šlo narobe? V tej priliki je Jezusovo sporočilo.

Homilija papeža Frančiška med mašo z novimi kardinali in kardinalskim zborom ob začetku rednega generalnega zasedanja škofovske sinode, 4. oktobra 2023 Pred evangelijem, ki smo ga pravkar slišali, je opis težkega trenutka v Jezusovem poslanstvu, ki bi ga lahko opredelili kot »pastoralno potrtost«: Janez Krstnik dvomi, da je on zares Mesija; mnoga mesta, skozi katera je šel, se kljub čudežem, ki jih je storil, niso spreobrnila; ljudje ga obtožujejo, da je požrešnež in pijanec, medtem ko so se malo prej pritoževali, da je Krstnik preveč strog (prim. Mt 11,2-24). Vendar pa vidimo, da se Jezus ne pusti potegniti v žalost, ampak dvigne oči v nebo in hvali Očeta, ker je preprostim razodel skrivnosti Božjega kraljestva: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25). V trenutku potrtosti ima torej Jezus pogled, ki je zmožen videti dlje: slavi Očetovo modrost in je zmožen prepoznati skrito dobro, ki raste, seme Besede, ki ga sprejmejo preprosti, luč Božjega kraljestva, ki si utira pot tudi v noči.

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes evangelij govori o dveh sinovih, ki ju je oče prosil, naj gresta delat v vinograd (prim.Mt 21,28-32)«. Eden od njiju je takoj odgovoril »da«, a potem ni šel. Drugi pa je rekel »ne«, a se je pokesal in je šel. Kaj reči o teh dveh obnašanjih? Takoj pride na misel, da delo v vinogradu zahteva žrtev in da postati svet, žrtvovati se, stane, ne pride spontano, čeprav z lepo mislijo, da smo otroci in dediči. Toda problem tukaj ni toliko vezan na odpor, da bi se šlo delat v vinograd, ampak na iskrenost ali neiskrenost pred očetom in pred sabo. Čeprav se nobeden od obeh sinov ne obnaša brezgrajno, prvi laže, medtem ko drugi pogreši, a ostane iskren.